V čast argumentom, znanju, svobodi govora
V avli Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani bo poslej nove rodove novinark in novinarjev pozdravljalo ter na temeljne poklicne vrednote opozarjalo spominsko obeležje, postavljeno v čast Juriju Gustinčiču. Pred stoletjem se je rodil v Trstu, pred sedmimi leti umrl v Piranu, vmes pa se uveljavil kot ikona slovenskega novinarstva.
LJUBLJANA, TRST, PIRAN > Jurij Gustinčič se je 30. avgusta 1921 v Trstu rodil Anici Lokar in Dragotinu Gustinčiču, profesionalnemu revolucionarju. Gustinčičevi so v Trstu stanovali le prvo leto njegovega življenja, zatem so se preselili v Idrijo in na Dunaj, več let živeli v Ljubljani, nato pa odšli v Sovjetsko zvezo, kjer je Jurij živel od svojega enajstega do dvaindvajsetega leta. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v bojih pri Čačku, po vojni pa je spet odpotoval v Sovjetsko zvezo, kjer je nameraval dokončati študij zgodovine, a je ob sporu med Stalinom in Titom moral predčasno zapustiti Moskvo in se vrniti v Beograd. Več let je kot dopisnik beograjskega časopisa Politika poročal iz Londona, zatem pa kar štirinajst let iz New Yorka. Poročal je iz Grčije, Turčije, Cipra, Izraela, Prage, dolgo vrsto let na nacionalni televiziji poznavalsko komentiral svetovno politiko, se postavljal v bran svobodi ter se zavzemal za profesionalno, pošteno in pokončno novinarstvo. Delal je do konca, v Piranu mu je pred sedmimi leti srce zastalo, medtem ko je pripravljal novo kolumno za tednik Mladina in se pripravljal na nove izlete po Primorski.
V igri je bil tudi Piran
“Zamisel o postavitvi obeležja se je porodila pred približno dvema letoma v ozkem krogu Jurijevih prijateljev in sorodnikov. Predlog smo naslovili na Mestno občino Ljubljana, kjer so nas podprli,” pojasnjuje Martina Golob, odvetnica, pooblaščenka pobudnikov in sorodnica Jurija Gustinčiča. Ker je bil novinar tudi častni občan Ljubljane, imenovan kot eden tistih, ki “mestu dajejo pečat odličnosti”, so pobudniki sklepali, da bodo v glavnem mestu uspešnejši kot v Piranu, ki je bil tudi v igri za postavitev obeležja. Za povrh podpore nista izkazali le občina in fakulteta, temveč tudi Društvo Slovenija Rusija.
Profil Gustinčičevega obraza na obeležju je oblikoval kipar Metod Frlic. Med razmišljanjem, kakšen napis naj ga spremlja, pa so se predlagatelji spomnili latinskih v Ajdovščini, rojstnem kraju novinarjeve matere, in se odločili za Ad honorem, kar v latinščini pomeni “v čast”. Martino Golob veseli, da je dobil ugledno mesto v avli fakultete, ob vhodu v čitalnico. “Predloga, da bi po njem poimenovali učilnico ali pa obeležje postavili ob Dečku s piščalko pred RTV-jem, pa žal nista padla na plodna tla,” dodaja.
Objektivno, vrhunsko, globalno
Kot je na nedavnem odkritju obeležja povedal dekan fakultete prof. dr. Iztok Prezelj, Gustinčičevo delo pooseblja vrednote, ki jih neguje tudi fakulteta: objektivno poročanje, vrhunska analitika kompleksnih družbenih razmer, globalno zavedanje in delovanje ter svoboda govora. Akademik prof. dr. Slavko Splichal pa je v slavnostnem govoru poudaril, da je eden naših najbolj cenjenih novinarjev ostal zvest razsvetljenskim načelom: “Drznil si je imeti mnenja, ker so bila vedno oprta na argumente in njegovo bogato znanje. In zato si je drznil tudi verjeti v poslanstvo novinarstva. Ta načela bi si moral današnji novinarski rod vzeti za svoje vodilo.”
Pred 15 leti je Jurij Gustinčič v intervjuju za naš časopis dejal: “Novinarska svoboda v Sloveniji je v precejšnji meri odvisna tudi od tega, kako se bodo novinarji držali. Mislim predvsem na novinarje srednje generacije. Oni morajo poleg vseh skrbi, ki jih imajo, misliti tudi na to, kakšen bo njihov ugled, ko bodo postali starejši. Kaj jim ostane, če se niso v določenem trenutku držali odločno? Nič.”
