Volili bi nove obraze, pa jih res?

LJUBLJANA > Da je bilo leto 2014 v političnem smislu izjemno zanimivo, nam najbolje prikaže primerjava, kdo so bili glavni politični akterji pred letom dni in kaj so takrat delali zdajšnji ministri, poslanci, župani ...

Večen Karl Erjavec

2. januarja 2014 je Slovenijo vodila vlada Alenke Bratušek, ki je ob trdni podpori svoje Pozitivne Slovenije imela podporo še v Socialnih demokratih, Državljanski listi in Desusu. Leto kasneje dveh od teh štirih strank praktično ni več na političnem zemljevidu, tedanjega predsednika SD Igorja Lukšiča je prav tako odplaknil neuspeh na evropskih volitvah in sedaj “zgolj” predava na FDV. Večen ostaja le Karl Erjavec, ki je zadržal tako položaj zunanjega ministra kot predsednika Desusa. Gregor Virant je bil tedaj vpliven minister za notranje zadeve, a je že v prvi polovici tega leta svojo stranko izpustil iz vajeti in se je vrnil na univerzo. Prav tako v državni politiki ni več ministra za finance Uroša Čuferja, v profesorske vode sta se vrnila tudi Senko Pličanič in Jernej Pikalo. V opozicijskih strankah ni bilo tolikšnih sprememb, a je supervolilno leto vendar poskrbelo za precejšnjo prevetritev v slovenskem prostoru.

Svojevrstno protislovje pa je, da je bila odločitev volilcev za prevetritev in za nove obraze samo na enih volitvah dovolj, da je prevladal občutek o velikih političnih spremembah. Dejansko je slovensko volilno telo na dveh volitvah (evropskih in županskih) izbralo ustaljeno politično elito, le na volitvah v državni zbor se je odločilo za “revolucijo”, saj je od 90 poslancev kar 64 novincev.

Preblisk Igorja Šoltesa

Na evropskih volitvah so zmagale stranke, ki so članice konzervativne EPP. SDS je v bruseljski parlament poslala kar tri predstavnike, med njimi tudi edino Primorko Patricijo Šulin. Poživitev evropskih volitev je predstavljal Verjamem, ki je Igorja Šoltesa katapultiral v evropski parlament, kar pa je očitno zadovoljilo njegove ambicije, saj je po tem preblisku njegova stranka zastala.

Nasledila jo je Stranka Mira Cerarja, ki je nastala zgolj mesec pred parlamentarnimi volitvami. Že evropske volitve so nakazale nekaj trendov: zaton LDS, Zares, DL in tudi PS, utrditev Desusa, težave SD in preboj Združene levice, ki jo je volilno telo prepoznalo kot dedinjo vstajniških gibanj.

Cerar absolutni zmagovalec

Ti so se nato udejanili na predčasnih državnozborskih volitvah, do katerih je prišlo, ker je Alenka Bratušek precenila svoj vpliv v svoji stranki Pozitivna Slovenija. Po izsiljevanju Zorana Jankovića je pristala na kongres, ki pa je podprl Zokija, Bratuškova pa je zaradi tega ponudila odstop kot predsednica vlade. Z agresivno retoriko ji je nato s svojimi privrženci le uspelo prestopiti prag parlamenta, pred njim pa so ostali Janković s PS, Bogovič s SLS, Državljanska lista in še nekatere druge stranke. Miro Cerar je bil absolutni zmagovalec volitev, a je kljub temu potreboval dva meseca za sestavo nove vlade. V njej sta še SD in Desus. Ker je nova vladna ekipa delovala nerodno, kmalu je pojedla predvolilne obljube in ni menjala načina vladanja, je kmalu izgubila javnomnenjsko podporo.

Državnozborske volitve je obeležil odhod pravnomočno obsojenega Janeza Janše v zapor. SDS se brez njega ni znašla najbolje, napovedovala je razne oblike bojkota, povrh vsega je razširjena koalicija Janši odvzela mandat. Ustavno sodišče mu ga je vrnilo in ga spustilo na prostost, a je največja opozicijska stranka v javnosti izgubila veliko zaupanja. Navzkriž je prišla tudi s svojima tradicionalnima zaveznikoma, NSi in SLS. Na levi sredini je Desus zasenčil Socialne demokrate, ki pod vodstvom Dejana Židana vse bolj postajajo marginalna stranka. Osvežitev predstavlja Luka Mesec z Združeno levico.

Najbolj tesno v Postojni, rekordno v Hrpeljah

Tretje volitve so bile županske. Glavna značilnost je bil uspeh nestrankarskih kandidatov in list, s tem da se je večina politikov odrekla strankarski podpori in se promovirala kot neodvisna. V skoraj vseh večjih mestih so župani ohranili svoj položaj, tudi v obeh primorskih mestnih občinah. Matej Arčon je v Novi Gorici v drugem krogu zanesljivo premagal Luka Manojloviča, Boris Popović pa je v Kopru zmagal že v prvem krogu.

Najvišjo zmago (tudi v slovenskem merilu) je dosegla Saša Likavec Svetelšek, ki je v Hrpeljah-Kozini proti Zvonku Benčiču Midretu osvojila skoraj 80 odstotkov glasov. Najbolj tesno je bilo v Postojni, kjer so po pritožbi še ves teden po volitvah šteli glasovnice. Izzivalec Igor Marentič je zgolj z dvema glasovoma prednosti premagal dotedanjega župana Jerneja Verbiča. Omeniti velja še Mauricija Humarja, ki je v občini Miren-Kostanjevica premagal Zlatka Martina Marušiča, ki je vodil občino dvajset let, in Tadeja Beočanina, ki je končal 14-letno županovanje Marjana Poljšaka v Ajdovščini.

Petič (oziroma v časovnem zaporedju prvič) so bili Slovenci na volitvah zaradi referenduma o zakonu o arhivih. “Ali ste za to, da se uveljavi zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva”, se je glasilo vprašanje, ki je na volišča privabilo zgolj 11,61 odstotka. Proti zakonu je glasovalo dobrih 67 odstotkov, kar pa ni bilo dovolj, saj bi moralo za zavrnitev glasovati vsaj 20 odstotkov volilcev.

DENIS SABADIN