Zadrt slovenski značaj ozdravimo s primorskim temperamentom!

Leta 1930 na Mostu na Soči rojeni pisatelj Saša Vuga bo kar kmalu, kulturnega 8. februarja, praznoval 85. rojstni dan, leta 1925 v Ponikvah na Krasu rojeni pesnik Ciril Zlobec pa si bo pet mesecev kasneje naložil že deveti križ.

Posmeh, ponos, jeza

Na prvi jesenski dan v Ljubljani sedeta na isti kavč in polni dve uri nizata presunljive zgodbe in duhovite anekdote, ki se ponekod razidejo, marsikje pa snidejo. “Današnja slovenska mladina, ki pleše, pije in počne kaj vem kaj še, si ne more predstavljati, kaj vse smo doživeli, kaj vse je tujec počel z nami, kaj vse nas je izklesalo, da smo taki, kakršni smo,” pravi Vuga.

Njegova pot se je z Zlobčevo prvič križala v Domu Ivana Cankarja, leta 1947, ko sta sodelovala pri domskem glasilu Mi mladi. “To je bilo pravo gnezdo mladih literatov,” se nasmehne Vuga. Tam sta se spoznala z Janezom Menartom, Danetom Zajcem, Lojzetom Kovačičem, Tonetom Pavčkom ...

“Bili smo mladi in prepričani, da ustvarjamo nov svet,” pravi Zlobec.

“Ampak to prepričanje ni padlo z neba,” vskoči Vuga. “Vsi ti ljudje, ki so prišli iz našega majhnega, postpubertetnega gnezda, so v življenju nekaj dosegli, vsi nekaj pomenijo v naši kulturi.”

Spominja se, kako ga je Menart naučil, kaj pomeni beseda afna. Vuga, ki že dolgo velja za enega naših največjih stilistov, se je rodil v zavedni slovenski družini, a odraščal med Italijani in se nalezel njihovega jezika. “Nisem znal slovensko!” se zgraža, kar malo jezen na tistega kratkohlačnika z Mosta na Soči. “Ko sem prišel v šolo, nisem vedel, kaj je glagol, kaj zaimek ... Nič nisem vedel! Bil sem strašen ignorant. Zato pa sem se potem tudi tako zapičil v slovenščino. Iz trme. No, pa tudi iz ljubezni.”

Ljubezen do domovine je bila zelo živa tudi v Zlobčevi družini: “Imeli smo precej nacionalnega čuta. Doma smo imeli tudi skrivno slovensko knjižnico, mojega strica, duhovnika iz Istre, pa so internirali že leta 1919, pred uradnim nastopom fašizma. Obtožili so ga paktiranja z upornimi mladinci med marežganskim uporom.”

Tako njegov oče kakor brat sta delala v kamnolomu pri domači vasi, v podružnici koprivskega kamnoloma. “Moj brat - oče novinarja Marijana Zlobca - je privarčeval nekaj denarja in šel pri petindvajsetih letih študirat. S sabo je vzel še mojega drugega brata, ki je imel osemnajst let. Odšla sta nekam v Toskano, v samostan, v semenišče, kjer sta se preživljala kot hlapca. Najstarejši brat mi je rekel, da mora tudi meni zagotoviti študij. In res, kmalu sem šel v malo semenišče v Gorici. Moral bi iti v koprskega, a je bil tisto leto že poln.”

Ves čas ga je preganjalo vprašanje, kdo mu plačuje študij. “Domači mi ga niso, župnik niti ... Vsi so govorili, da mi ga plačuje neki dobrotnik, ki noče biti imenovan.”

“A ti ga je TIGR?” ga vpraša Vuga.

Zlobec se nasmehne: “Ne, šele veliko pozneje, po vojni, sem ugotovil, da mi ga je plačevalo zunanje ministrstvo iz Beograda. Pa ne samo meni, tudi Milku Matičetovemu in mnogim drugim nadarjenim primorskim fantom, ki jim družine niso mogle omogočiti šolanja. Ministrstvo je to počelo po ovinkih, prek več zaupnikov.”

Po enem letu so ga premestili na koprsko semenišče, kjer je ustanovil literarno revijo. Ob vprašanju, ali je pri njej sodeloval še kak drug danes znan književnik, se Zlobec zasmeji: “Ne, ker sem jo v glavnem pisal sam. Nobenega drugega ni bilo, ki bi bil kakorkoli nadarjen za pisanje ali vsaj imel tovrstne ambicije. A veste, kaj sem objavljal? V šoli so nam v glavo zmeraj vbijali, da je Italija dežela pesnikov in svetnikov. To mi je šlo na živce. Jezilo me je tudi, da je Prešernov Krst pri Savici tako kratek, medtem ko se Italijani ponašajo z dolgimi deli: z Dantejevo Božansko komedijo, Tassovim Osvobojenim Jeruzalemom, Ariostovim Besnečim Orlandom ... Zato sem se lotil pisanja epa v tercinah, seveda po Dantejevem zgledu, in ga v nadaljevanjih objavljal v svoji reviji, seveda v rokopisu. In o čem sem pisal? Jasno, o slovenskem suženjstvu pod fašizmom! Ko so to odkrili, so me takoj zabrisali s semenišča, in to tik pred božičnimi počitnicami.”

Odšel ni sklonjene glave, marveč bojevito: “Pri vseh predmetih so mi dali negativno oceno. V nemščini sem bil kar dober, a mi je profesor, droben možic, čez celo stran napisal veliko ničlo in jo še prečrtal. To je bila najslabša možna ocena. Prekipelo mi je. Bil sem deset centimetrov višji, kakor sem zdaj, on pa glavo nižji od mene. Pograbil sem ga in mu rekel: 'Da boste vsaj vedeli, zakaj me izključujete!' Malce sem ga privzdignil in ga treščil ob zid.”

Vuga prikima: “Vsi, ki smo prihajali iz trdnih slovenskih družin, smo odgovarjali in ravnali tako kakor Čiro. Tudi meni se je zgodilo nekaj podobnega. Potem ko so mojega očeta aretirali in odpeljali v Coroneo, kjer so ga hudo pretepali, me je mama dala v salezijanski zavod v Gorici. Tam sem se družil z Idrijčani, Vipavci, Kraševci, mislim, da je bil med nami tudi mlajši brat Janka Premrla - Vojka, a so ga izključili, ker je nekega provokatorja udaril, mu celo izbil zob. Jaz sem se trudil študirati, a sem ves čas čutil nacionalno bolečino, o kateri govori Čiro. S sabo sem imel Gregorčičeve Poezije, ki jih je moj oče nosil po Koroškem, kjer je bil oficir generala Maistra. To je bila moja svetinja, vsak večer sem pred spanjem prebral Gregorčičevo pesem. Ko sem nekega dne knjigo prebiral na dvorišču, je k meni pristopil neki učitelj, Italijan, in se posmehnil naslovu knjige: 'Ha, Poezije. Kako revni ste Slovenci, niti svojega izraza za pesništvo nimate!' To je bilo leta 1941, a me je tale domišljavi, zoprni idiot tako užalil, da se še danes zmrazim. Ne morem pozabiti.”

Potem ko je Italijo vzel hudič - to je bil zanj eden najlepših dni v življenju - je šel Vuga spet v zavod in se tam leta 1944 povezal z nekim prijetnim Goričanom. “Tale italijanizirani Slovenec mi je nekega dne prinesel triglavko. Čuval sem jo kot svetinjo, jo ves čas imel pri sebi. Kako sem jo občudoval! A nekega dne jo je našel generalni direktor zavoda, fašist, in me takoj poslal domov.”

Italijani so se obema, tako Zlobcu kakor Vugi, hudo zamerili. “Vsi, ki so govorili italijansko, so bili zame fašistične barabe, vsi, ki so govorili slovensko, pa preganjani, mučeni, čudoviti, v svojem trpljenju bogu dopadljivi Slovenci,” se spominja Zlobec. “Šele ob padcu fašizma, ki sem ga doživel v Italiji, kjer so nam ljudje dali jesti in nas preoblekli, bili dobri z nami, sem spoznal, da režim ni isto kakor narod, kakor ljudstvo.”

Naš adut je kultura, naš zgled naj bo primorska duša

Italijanom, ki so se nam posmehovali, češ da smo barbarski, nekulturni, smo se uprli, danes pa se ponižujemo kar sami, trpko ugotavljata pesnik in pisatelj. “Zdaj je najpomembnejši jezik ekonomije,” se jezi Zlobec. “Kar ne prinaša zaslužka, velja za oviro. Pred kratkim je eden od novih ministrov nasprotoval obravnavanju angleščine kot tujega jezika. Kako, je angleščina mar že jezik nas vseh?!”

Ali je današnje poangleževanje torej tišje in prav zato učinkovitejše od včerajšnjega grobega poitalijančevanja? “Natanko tako!” vzklikne Vuga. Tudi Zlobec prikima: “Dokler te odkrito preganjajo, se oblikuješ bodisi v izdajalca bodisi v upornika. Tako ali drugače se angažiraš, si opredeljen. Zdaj pa je drugače. Sedanji predsednik republike, naš primorski rojak, Novogoričan, se je veselil, da bomo Slovenci v Evropski uniji stopili na nemško-francoski vlak. Ampak tako Francozi kakor Nemci se požvižgajo na nas! Pomembno je samo, kaj bomo sami naredili iz sebe.”

Naš adut je kultura. “Danes v Sloveniji veliko tiskamo,” pravi Zlobec. “Veliko je tudi nevrednega šunda, a vsako leto izide tudi vsaj deset knjig, ki so vredne vsega spoštovanja. V šoli so nam govorili, da smo Slovenci vedno zamujali, bili vseskozi za Evropo, v romantiki, realizmu, simbolizmu, zmeraj. Zdaj prvič korakamo v pravem ritmu. Pri nas se dogaja vse, kar se hkrati dogaja drugod po svetu. Tudi Slovenci zdaj raziskujejo izgubljenega človeka v sodobni civilizaciji, kakor ga Nemci, Američani in drugi. A Slovenci tega ne vključujemo v družbo kot bistveno energijo - in to je ena naših največjih tragedij! Iz politike smo naredili priložnostno obrt. Za ministre imenujemo ljudi, ki se sploh ne spoznajo na področje, za katero naj bi skrbeli.”

Slovenija bi dober zgled lahko prepoznala v primorski duši, je prepričan Zlobec: “Kako Primorec zadrhti, ko zadoni Vstala Primorska! Vsa čast naši državni himni, a kadar jo zapojejo, so bolj ali manj vsi hladni, medtem ko je med Vstajenjem Primorske prav čutiti, kako prepevajo: pa saj bi vam dali vse, kar premoremo, a kaj ko ne sprejmete! S kom naj delimo tale naš zdravi patriotizem, ki nima ničesar opraviti z nacionalizmom? Na Primorskem je bilo toliko domoljubja, da je bil upor okupatorju samo tu resnično vseljudski. No, tega duha v Sloveniji manjka, zato, Primorci, držite se! Še za naslednje rodove ohranite, kar vam je uspelo obdržati v teh težkih časih: časopis, gledališče, radio ...”

Nekaj dragocenosti pa smo vendarle že izgubili, denimo koprsko Lipo, plodovito založbo, ki sta ji predsedovala tudi Zlobec in Vuga. “Njen prvi predsednik je bil France Bevk,” pripoveduje Zlobec. “Kako dragocen človek je bil to!” mahoma zažari Vuga. “Izkazal se je že mnogo prej. V Ljubljani bi lahko živel kot gospod, pa je prišel na Primorsko, ker je videl, kako slabe razmere so tam, kako ubogi, potrti so naši ljudje. Vztrajal je in vztrajal, skušal Primorcu čim bolj pomagati. Nekje je zapisal, da mora vsaka primorska hiša imeti vsaj majhno knjižnico. Res je, pozneje je delo nadaljeval kot prvi predsednik založniškega sveta na Lipi, nasledil pa ga je Bogomir Magajna.”

Magajni sta sledila Zlobec in Vuga. “Že kmalu potem pa se je v Sloveniji začela založniška kriza,” se spominja Zlobec. “V Kopru nanjo niso bili pripravljeni, niso se znašli, usodo založbe so prepustili zaposlenim. Ti pa so bili povečini navadni uslužbenci, ki je niso mogli rešiti.”

“K sreči je bil tam še Slavko Sušnik,” se spomni Vuga. “Bil je nadarjen, priden, pošten. Založba je delala, izdajala knjige ... No, potem pa je šlo vse navzdol.”

Druge dragocenosti, ki jih Primorci še premoremo, ponavljata pesnik in pisatelj, pa velja ohraniti in jih negovati. In Slovenci bi morali obdržati ritem, korakati vštric z najrazvitejšimi. Kajti kdor izgubi ritem, usodno zaostane, opozarja Zlobec: “Ko smo Slovenci prvi iz vzhodnega bloka vstopili v Evropsko unijo, smo bili sila ponosni. Pa poglejte, kje smo zdaj! Novi papež je za svoj prvi obisk v Evropi izbral Albanijo. Je bolj zanimiva, ker ji je uspelo pluralizem sovražnih ideologij spraviti v znosno obliko življenja. Pri nas pa nekateri pozivajo k spravi, a zmeraj v isti sapi bombastično poudarjajo, da je treba razčistiti zločine iz polpretekle zgodovine in tako naprej - torej jim gre za obračun, ne za resnično spravo.”

Brez Mosta ne bi bilo takih knjig!

Kako sta danes kaj povezana z rodnima krajema, ju še pobaramo, Vuga z Mostom na Soči, Zlobec pa s Ponikvami?

Vuga resda živi v Domžalah, a se priduša, da brez njegovega rodnega okoliša ne bi bilo niti njegove literature, vsaj take, kakršno poznamo danes. “Sem silno povezan s svojim krajem,” odločno pove, “pa čeprav ljudi tam skorajda več ne poznam, saj je moja generacija že domala izumrla. A ob vsaki priložnosti grem tja, negujem svojo bajtico nad sotočjem Soče in Idrijce, vse noči pišem ... Tudi kadar delam na Kranjskem, moram ves čas v nosnicah imeti vonj tiste dežele, ki je izjemno slikovita. Včeraj sem na Mostu denimo doživel grozljivo, vnebovpijočo devastacijo - bliskalo se je, grmelo, pljuskalo, pod mojo hišo se je Soča besno zaganjala v Idrijco, Idrijca je silovito odganjala Sočo ... Voda pride iz hribov, in ko je je v eni strugi več kakor v drugi, lepo vidiš, kako reki butata druga ob drugo. Ne, brez te dežele ni moje literature, kakor ni niti Kosmačeve. Če si meščan, ne moreš pisati, kakor če prihajaš iz dežele, ki ima svojo fiziognomijo, svoje karakteristike, svoje lepote in pa zlasti svoje ljudi. Vse to nosiš s sabo, kamor greš.”

Premolkne. In živahno doda: “Vam povem, brez te pokrajine bi mi domišljija ne delala, pa imam močno domišljijo, še zmeraj, hvalabogu.” Potrka po mizi. “Ampak če v meni ne bi bilo te pokrajine, preprosto ne bi prišlo do eksplozije.”

Primorska je tako močna, da je prevzela, osvojila in posvojila tudi vrsto pisateljev z drugih koncev Slovenije, denimo Pavleta Zidarja in Marjana Tomšiča. Ali pa Toneta Pavčka. “Pavček je bil nor na soline. Vsako jutro se je sprehajal po njih. In kako se je navduševal nad vinogradništvom! Na Primorsko je bil celo bolj navezan kakor na rodno Dolenjsko,” pravi Zlobec.

Široko se zasmeji, ko se spomni, kako ga je pred kratkim presenetilo vprašanje, kateri pridevnik mu je najljubši: “Najprej nisem vedel, kaj bi odgovoril, po razmisleku pa sem našel edinega, ki ga lahko postavim na sam vrh - kraški!”

Je potemtakem Vugov najljubši - tolminski? “Ne, ne,” odkima pisatelj. “Nikoli ne uporabim tega pridevnika. Vedno rečem obsoški. Tolmin je bil gnezdece tujcev, uradnikov ... Govorimo o tolminskem puntu - pa je bil res tolminski? Saj ga niso pripravili Tolminci, naši hribovci so ga! Kdo med puntarji, ki so izgubili glave na goriškem travniku, je bil iz Tolmina? Niti eden! Iz Tolmina so bili valpti, financarji, takile.”

Boleča ločitev od Ponikev

Vuga redno potuje na Most, Zlobec pa je prikrajšan za tovrstne radosti. “Ah, to je moja žalost,” vzdihne. “Potem ko so umrli starši, smo šli vsi otroci po svetu. Bila so povojna leta, nobeden ni hotel prevzeti domačije. Šele mnogo pozneje, leta 1973, je mojega sina, ki se je poročil in je bil brez stanovanja, prijela nostalgija. Rekel mi je: 'Oče, pa kaj ti ni nič hudo, ko vidiš, da je hiša prazna in da razpada?' Odgovoril sem mu: 'Ampak saj moram nate misliti, ti priskrbeti stanovanje ali vsaj kako sobico.' Rekel je: 'Pa se vsak prej ali slej nekako znajde. Poskrbi raje za svojo rojstno hišo.' In res sem jo odkupil, obnovil in v njej tudi marsikaj napisal.”

Danes v Ponikve potuje sila redko: “Imam številne bolezni, zato moram biti v mestu, blizu zdravniku. S krvavečim srcem se trgam od fizične prisotnosti na Primorskem. Nekdaj sem vsak prosti trenutek izkoristil, da sem sedel v avto in skočil dol, zdaj pa ne vozim več. Če že grem, moram koga prositi, da me pelje, potem pa imam vedno občutek, da sem na Primorskem samo oglednik, ne njen soustvarjalec. Zato sem se odločil za potezo: ko je vnuk praznoval štirideseti rojstni dan, sem hišo in posest v Ponikvah prepisal nanj. Naj gre naš kraški rod vsaj simbolno naprej.”

Vuga prikima: “Tudi jaz sem sinu odstopil pritličje svoje hiše na Mostu.” Pomolči, se zazre nekam daleč. “Čiro ima prav,” dahne čez nekaj dolgih trenutkov. “Drugi Slovenci ne morejo razumeti, kaj mi, Primorci, začutimo, ko vstanemo in zapojemo Vstala Primorska. Poglejte, samo govorim o tem, pa imam že solze v očeh. Ni me sram.”

Dobro bi bilo, ko bi se Slovenija nalezla nekaj tega primorskega temperamenta, pravi Zlobec: “Treba bi ga bilo vgraditi v zadrt, nestrpen slovenski značaj, ki je tak, ker je Slovenca vsakdo poniževal in ga teroriziral. Slovenec se je pred hudobijo branil s hudobijo, pred opravljanjem z opravljanjem, pred sovraštvom s sovraštvom. Te potrebe zdaj ni več, a negativna čustva so v Slovencih ostala. V Primorcih je tega najmanj, zato mi je hudo, ko vidim, da se kregajo, na primer na univerzi v Kopru, v novogoriškem gledališču in drugod. Slabo je, da negativne lastnosti, tipične za slovenstvo, prehajajo tudi na primorsko stran, ko pa bi moralo biti ravno obratno.”

ANDRAŽ GOMBAČ