Zakaj nekateri duhovniki ne želijo krstiti otroka

PRIMORSKA > “Pred časom sva s partnerko želela krstiti drugega otroka. Domači župnik naju je najprej vprašal, če sva cerkveno poročena. Odgovorila sva mu, da ne. Pojasnil nama je, da imajo župniki ukaz iz Vatikana, da lahko neporočenim staršem krstijo le prvega otroka, drugega pa ne. Razen če bi sklenila zakonsko zvezo pred bogom,” nam je svojo izkušnjo zaupal mlad par s Krasa. Obrnila sta se na drugega župnika. “Tudi on nama je potrdil, da imajo res takšna navodila, da pa ga najin status nikakor ne moti in nama je otroka vseeno krstil,” sta zadovoljna.

S težavami pri krstu prvorojenca bi se skoraj ubadala tudi mamica samohranilka iz ene od treh istrskih občin. “Priprave na krst, ki sem jih obiskovala v sosednji župniji, so vodili trije različni duhovniki in eden je že začel komplicirati, da kot mati samohranilka ne morem krstiti otroka ... No, na srečo je domači župnik toliko sodoben in dojemljiv, da je otroka brez problemov krstil.”

Tudi papež Frančišek je materi samohranilki iz Rima pred časom ponudil, da ji sam krsti otroka, če ne bo uspela najti duhovnika, ki bi bil to pripravljen storiti. Novi poglavar Rimokatoliške cerkve si namreč prizadeva prekiniti z dosedanjo prakso; nekateri duhovniki neporočenim staršem in materam samohranilkam odklanjajo krst otroka. Papež je zato duhovnike pozval, naj krst omogočijo vsakomur, ki to želi. Prav to zapoveduje tudi zakonik cerkvenega prava, ki je enak za vso katoliško Cerkev po vsem svetu.

Vsakdo ima pravico do krsta, če to želi

“Vsakdo ima pravico, da je krščen, če to želi,” opozarja cerkveni pravnik Karel Bolčina, župnik v Štandrežu. “In Cerkev ne more nikomur, ki je na to pripravljen, odreči te pravice,” dodaja.

Po zakoniku cerkvenega prava lahko krst prejme vsaka oseba, starejša od sedmih let, ki za to zaprosi. Če je otrok mlajši od sedmih let, to v njegovem imenu storijo starši ali skrbniki. Če pa je otrok v smrtni nevarnosti, lahko kdorkoli, ki ve, da bi bila takšna želja staršev, to stori v njihovem imenu. “V nobenem primeru pa nihče ne sme odkloniti krsta otroku zaradi tretje osebe. Duhovnik, ki ne želi krstiti otroka zato, ker starša nista cerkveno poročena, krši zakonik,” opozarja Bolčina.

Morala nad zakonom?

A po zakoniku cerkvenega prava igra pri krstu pomembno vlogo tudi moralni vidik. “Tukaj je zelo pomembno vprašanje, kako bodo dali starši svojim otrokov pravi zgled, če sami ne živijo tako, kot zapoveduje krščanska vera,” še dodaja Bolčina. Sam je sicer prepričan, da se starša, ki bi želela krstiti otroka, nista cerkveno poročila iz ekonomskih razlogov, ne pa verskih: “Sicer niti ne bi želela, da otrok sprejme krščansko vero.”

Nekateri duhovniki pa očitno ne razmišljajo tako. V koprski škofiji je takšnih “izjem” zelo malo, zatrjuje generalni vikar Jože Koren, sicer magister cerkvenega prava: “Lahko, da je kje kakšen župnik, ki si po svoje razlaga zakonik, a takšnih je zelo zelo malo.” Kot dodaja, niso iz Vatikana dobili nobenega ukaza glede krsta. “V naši škofiji velja pravilo, da neporočenim staršem ne odklonimo krsta prvega otroka. No, pa tudi drugega in tretjega ne. Je pa res, da starša ob tem spodbujamo k cerkveni poroki. A če obljubita, da se bosta poročila, pa tega ne storita, se zna res zgoditi, da jima duhovnik ne želi krstiti otroka, saj jima več ne zaupa, ker sta snedla besedo,” pojasnjuje Koren. Materam samohranilkam svetujejo, naj - če se le da - pred krstom pridobijo soglasje očeta, da jim ne bi kasneje kdo očital, da so otroka krstile proti njihovi volji.

Veliko bolj pa “komplicirajo” pri določitvi botra, pravi. “Otrok svojih staršev ne more izbrati. Starši pa botra lahko izberejo. In po zakoniku cerkvenega prava oseba, ki živi v partnerskem odnosu, ni pa cerkveno poročena, ne more biti boter. V teh modernih časih se prav tukaj najpogosteje zaplete,” še dodaja Koren.

PETRA VIDRIH