Na tehtnico je treba dati 21 evrov ali varno starost

LJUBLJANA > Zakon o dolgotrajni oskrbi obeta, da bodo upravičenci dobili storitve, ki jih potrebujejo, ne glede na svoj socialno-ekonomski status in brez dodatnih obremenitev družine ali lokalnih skupnosti. Zakonski predlog je od danes v 45-dnevni javni razpravi.

Takšna pomoč, kot jo kdo potrebuje

Ko se bo pri nekom pojavila potreba po tuji pomoči, ga bo na domu obiskal strokovni delavec, ki bo ocenil, kolikšen obseg pomoči potrebuje. Na podlagi tega ga bo uvrstil v eno od petih kategorij, od najlažje do najtežje omejitve samostojnosti in sposobnosti.

Glede na to bo upravičenec dobil zase najprimernejšo pomoč, od pomoči pri hišnih opravilih, hranjenju, nege na domu do morebitne vključitve v dnevne centre ali namestitve v domu za starostnike. Svojci, ki se bodo odločili za upravičenca skrbeti sami, bodo za to dobili denarno nadomestilo. Pomemben poudarek v zakonu je tudi to, da bodo upravičenci v vseh kategorijah upravičeni do storitev za ohranjanje samostojnosti; gre za fizioterapije in delovne terapije, pomoč pri krepitvi kognitivnih funkcij oseb z demenco in podobno.

Cilj zakona je, da starostnike in druge upravičence, ki zaradi invalidnosti ne morejo skrbeti zase, čim dlje zadržimo v domačem okolju, kje bi dobili vso podporo, poudarja minister za delo, družino in socialne zadeve Janez Cigler Kralj. Ko za to ni možnosti, bi jim bila še vedno na voljo institucionalizirana oskrba v domovih. Ti bi se po novem razdelili v tri kategorije: bivalne za vitalne osebe, oskrbne za tiste, ki potrebujejo več pomoči, in negovalne, kjer bo poudarek na zdravstveni negi.

Za financiranje bi uvedli novo prispevno stopnjo

Vrsta novih storitev za najprimernejšo pomoč vsem upravičencev bi državo na leto stala približno 640 milijonov evrov. V sistemu je že 305 milijonov, ki jih zdaj za pomoč starostnikom in drugim upravičencem namenjata pokojninska in invalidka blagajna, na primer skozi plačano patronažno službo ali dodatek za pomoč in postrežbo. Izdaten je tudi prispevek občin za izvajanje pomoči na domu ali dnevne centre.

Dodatnih 336 milijonov evrov pa bi država zbrala z uvedbo nove prispevne stopnje (1,47 odstotka) za delodajalce in delojemalce. Kot je pojasnila Klavdija Kobal Straus z direktorata za dolgotrajno oskrbo, bi oseba z minimalno plačo prispevala enajst evrov na mesec, enako tudi njen delodajalec. Oseba s povprečno plačo in njen delodajalec bi mesečno plačala vsak po 21 evrov, medtem ko bi Zpiz za upokojence plačeval po sedem evrov na mesec.

“Zelo pogosto vežemo dolgotrajno oskrbo na pozna obdobja starosti, ko postanemo odvisni, a v dinamiki življenja se nam lahko zgodi marsikaj in to obdobje lahko pride že danes. Ko daš na tehtnico 21 evrov mesečne participacije za to, da boš v starosti varen, da bo zate poskrbljeno in bo življenje še vedno humano, kakovostno in varno, je odgovor jasen,” o utemeljenosti uvedbe nove prispevne stopnje pravi Kobal Strausova.

Upravičencem bi sistem dolgotrajne oskrbe plačal vse zdravstvene in socialne storitve. V primeru bivanja v domu pa bi si morali sami plačati stroške namestitve in hrane, kot to plačujejo tudi v domačem okolju. Predlog zakona odpira možnost, da bi se za ta del stroškov zavarovali pri komercialnih zavarovalnicah.

Nov sistem dolgotrajne oskrbe bi se začel uporabljati junija 2022, piše v predlogu zakona. Minister za zdravje Tomaž Gantar glede virov financiranja dopušča možnost prehodnega obdobja, tako da se prispevna stopnja za delavce in delodajalce ne bi zvišala takoj. Verjame tudi, da bi lahko znaten del denarja za dolgotrajno oskrbo v naslednjih letih pridobili iz evropskih sredstev.