“A kaj hočeš, bil sem res bolj boemski tip”

SPLIT > “Di si dragi, kje si si dragi.” Brez tega pozdrava pri Romanu Obilinoviću (rojen leta 1979) preprosto ne gre. Kjerkoli je igral, je spomin nanj svež, tudi v Sloveniji, kjer je prebil prva profesionalna nogometna leta. Najprej so ga poleti leta 2000 pripeljali k novemu prvoligašu. V Sežani so iskali okrepitve in na treningu sta se pojavila dva mlada Splitčana. Eden je bil Jurica Guvo, drugi pa Romano Obilinović. Oba sta po igrišču tekla kot raketi; prvi se je hitro izgubil nekam v Hercegovino, drugi je ostal. Na začetku z vedenjem ni izstopal, potem pa je na dan vse bolj udarila njegova boemska plat, ki je v boju z njegovim razkošnim nogometnim talentom, primernim za velike evropske klube, kmalu prevladala. Obi je postal obče znan, ko je po samostojni akciji v 95. minuti z golom za 3:2 v dresu Tabora odločil tekmo z Olimpijo.

Nekdanji napadalec je pozno dopoldne, dan pred nedavno evropsko tekmo Kopra s Hajdukom, obiskal koprsko delegacijo v hotelu v Dugopolju. “Ah, (di si) kje si dragi, mojster, legenda, si še živ?” nas je v svojem slogu, z nasmehom in v pojoči dalmatinščini bučno pozdravil, ko smo se naključno srečali na vhodu v hotel.

Leta ga niso spremenila

Prišel je v majici RNK Split, prvoligaša, v katerem je igral že v mlajših selekcijah. Split v senci Hajduka nima prav veliko navijačev, in pri klubu je po koncu nogometne kariere dobil delo vzdrževalca igrišča v Parku mladeži. “A biži, sonce peče, zdaj je čas za pivo,” je v svojem slogu izstrelil, ko smo ga vprašali, če je zdaj v službi. Seveda nismo mogli brez prošnje za intervju, a Obi nad klasičnim dvogovorom ni bil nadušen. “Ma, dragi, sedi, spijmo pivo in vmes lahko kakšno rečemo.”

Večni talent je v Sloveniji oblekel drese Tabora, Primorja, Kopra in nato Mure, kamor je sledil predsedniku Giorgiu Subanu. Povsod se ga še spomnijo. “Na Slovenijo imam lepe spomine, le kako jih ne bi imel. Bil sem prvi strelec lige v Ajdovščini, v Kopru sem bil blizu morja. Dobro, takrat bi me lahko prodali v Italijo, kdo ve, kaj bi bilo. Kakšno sem tudi ušpičil (smeh), ampak najbolj čudno obdobje je bilo v Muri, dragi, tam je res bila depresija, cirkus ... Na koncu sem samo še igral tekme, saj ni bilo prebite pare. No, med tednom sem tudi res kaj popil (ha, ha) ...”

Obi jih je ušpičil kar nekaj - bil je reden gost nočnih lokalov, casinojev in diskotek, enkrat je moral celo prenočiti na policiji. “A kaj hočeš, mladost norost. Živel sem 120 na uro, bil sem, kot si ti rekel, bolj boemski tip, in nogomet je trpel.”

Pa ima še stike z bivšimi soigralci? “Po pravici povedano iz leta v leto manj, Nekako se te telefonske številke izgubljajo ...”

Dober igralec, ampak čip mu ne dela

Za Obilinovića je bilo značilno, da je nerad odhajal v kraje, ki so bili daleč od morja. Ko so ga v Kopru poslali na preizkušnjo v CSKA Sofija, smo novinarji stavili, da se bo v treh dneh vrnil. “Ha, ha, ha, kje si se tega spomnil. Poslali so me tudi v Iran, ampak kaj naj tam počnem, umrem od dolgčasa he, he. Vedno mi je nekaj manjkalo, bil sem na 80 odstotkih pripravljenosti in s petimi kilogrami preveč, to drži. V resnici se mi ni dalo daleč od doma.”

Javnost so zabavali prisluhi. Na enih sta bila Obi in njegov takratni menedžer Siniša Sošo, na drugih posnetki, ko so soigralci umirali od smeha ob sočnem pripovedovanju anekdot. Legendarna je tudi izjava enega srbskih menedžerjev: “Si dober igralec, ampak en čip v glavi ti konstantno ne dela.“

In kaj pravi Obi? “Teh zadev res nisem posnel jaz, čeprav je Šošo še vedno prepričan v to. Pet let me ni niti pogledal. Pet kilogramov viška se je res vleklo v vseh kombinacijah (smeh).”

Benzema iz Parka Mladeži (vzdevek so mu dali v Splitu) prežene slabo voljo vseh in ga zato splitski nogometaši večkrat povabijo na gostovanja. V Splitu in okolici pač ni lokala, kjer Obi ne bi stopil vanj, pa naj gre za elitno lokacijo ali navadno “betolo.”

ROK MAVER