Afrika čaka na zlati Pogačarjev ponatis
Vse je enkrat prvič. Svetovna prvenstva v cestnem kolesarstvu imajo dolgoletno in vsakoletno tradicijo. Prvič v zgodovini ga bo gostila Afrika oziroma Ruanda, ki bi se lahko zapisala z zlatimi črkami v slovenske anale. Morda že v nedeljo, ko bo na sporedu vožnja na čas s Tadejem Pogačarjem v vlogi enega glavnih favoritov.
Na kolesarski zemljevid se bo od 21. do 28. septembra torej vpisala tudi Afrika, še preostala celina, ki doslej ni gostila svetovnega prvenstva (SP). Kolesarstvo lahko s tem polnopravno prištejemo med globalne športe, Svoj čas je bilo izrazito evropocentrično. Ob nadaljnji cepitvi na profesionalce in amaterje ter blokovski delitvi stare celine pa je bil krog držav, ki so imele pomembno besedo na cestnih dirkah SP, ozek. Tudi kar zadeva organizacijo mundiala, ki so ga prvič pripravili leta 1921 na Danskem. Profesionalci so prišli na svoj račun šest let kasneje v Nemčiji.
Skoraj stoletno tradicijo mundialov je prekinila le druga svetovna vojna med letoma 1939 in 1945. Do leta 1983, ko je zmagal Američan Greg Lemond, so naslove na cestnih dirkah osvajali le kolesarji iz (osmih) evropskih držav. Ob koncu 20. stoletja se je število držav z naslovi na cestnih dirkah le neznatno povečalo, na deset. V naslednjega četrt stoletja pa je sledil občutnejši porast. S svetovnim prvakom v cestni dirki se lahko pohvali že 18 nacij, lani je s Tadejem Pogačarjem večni seznam podaljšala Slovenija, ki (še) ne načrtuje organizacije SP.
Tudi sicer so mundiali za naslednjih pet let po vrsti že oddani Kanadi, Franciji, Združenim arabskim emiratom, Danski in Belgiji. Prvič so SP zunaj Evrope sicer gostili leta 1977 v Venezueli. Potem so z dodajanjem kategorij in širitvijo tekmovalnega sporeda, ki je leta 1994 prvič vključeval tudi vožnje na čas, postopno prišle na vrsto tudi druge celine. Do Afrike oziroma Ruande, ki ima tako kot velika večina držav črne celine za sabo burno in tudi krvavo sodobno zgodovino, zaznamovano s kolonialno nadvlado.
Ruanda je leta 1994 na naslovnice svetovnih medijev prišla zaradi plemenskega genocida, ki naj bi zahteval kar milijon žrtev. Kakorkoli, v po površini majhni državi v afriškem osrčju so obrnili nov list in v treh desetletjih dosegli občuten razvojni preboj in za črno celino sorazmerno varnost. Brez pomislekov sicer ni šlo. Ruanda je (bila) neposredno vpletena v konflikt v sosednjem Kongu. Pred dobrima dvema mesecema ga je z mirovnim sporazumom zapečatil ameriški predsednik Donald Trump, ki je v vrh zunanjepolitične agende uvrstil tudi končanje različnih vojn po svetu.
Kakorkoli, možnost da bi Ruandi odvzeli SP v kolesarstvu, kar se je še sredi leta omenjalo v kuloarjih, je bila tako izključena. Tudi bojazen pred proti izraelskimi protesti, ki so dodobra ohromili kar nekaj etap letošnje dirke po Španiji in postavljajo pod vprašaj tudi start francoskega Toura 2026 v Barceloni, se zdi odveč. Ruanda sicer ni brez izkušenj pri pripravi kolesarskih dirk. Od leta 2008 gostijo dirko po Ruandi, ki je sčasoma postala druga najpomembnejša preizkušnja v Afriki, a korak do kandidature za organizacijo SP je bil vseeno velik. Vložili so jo leta 2019, dve leti kasneje pa so premagali afriškega tekmeca, Maroko. Država 1000 vzpetin, kot ji pravijo, bo tako v naslednjih dneh gostila SP, na katerem pričakujejo približno 10.000 kolesarskih privržencev iz tujine.