Ali lahko Slovenija pripravi tudi svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu?
Lahko Slovenija v bližnji prihodnosti pripravi svetovno prvenstvo v cestnem kolesarstvu? Teoretično da, praktično pa bo vse skupaj težje uresničljivo. Vseeno pa je v javnost pricurljala možnost kandidature za leto 2019.
IZOLA > “Slovenija bo realen kandidat, ko bo država za to. Ni dovolj da so temu projektu privrženi kolesarska zveza in nekaj zanesenjakov, ki je pripravljenih garati za to kandidaturo,” je pojasnil predsednik Kolesarske zveze Slovenije Tomaž Grm. Ko je bil pred dobrima dvema letoma izvoljen na čelo krovne kolesarske organizacije, je v svojem programu med ostalim navedel tudi pripravo projekta za organizacijo svetovnega prvenstva v cestnem kolesarstvu. Po zaključku Velike nagrade Izole smo ga pobarali tudi o tem, ali je zamisel še vedno aktualna oziroma uresničljiva: finančno, logistično ter tudi upoštevaje razporeditev sil in vlogo Slovenije na kolesarskem zemljevidu.
Moč in tradicija
Svetovno prvenstvo (SP) v cestnem kolesarstvu je na sporedu vsako leto in ima eno najdaljših športnih tradicij sploh. Prvega so izpeljali leta 1921. Kolesarstvo je tudi sicer specifičen šport. V temelju je individualen, v svojih praktičnih izkazih pa ima veliko značilnosti ekipne panoge. Kolesarji skozi sezono branijo barve (profesionalnih) moštev, izjema so svetovna prvenstva. Na SP tekmovalci resda zastopajo svoje države, po drugi strani pa je dejstvo, da imajo kolesarji eno najdaljših zgodovin profesionalizma. Cestno kolesarstvo je eden redkih športov, kjer ima zlata medalja na SP večjo težo kot naslov olimpijskega prvaka. Profesionalci so bili uvrščeni v olimpijski spored šele leta 1996 v Atlanti.
Organizacija SP, ki je že po tradiciji na sporedu konec septembra, je kljub razširjenosti panoge zavoljo vseh naštetih dejavnikov domena ožjega kroga (evropskih) držav. Med prireditelji so države s kolesarsko tradicijo, z močnimi dirkami, posamezniki in poklicnimi ekipami ter ne nazadnje tudi denarjem. Če preletimo seznam gostiteljic SP po drugi svetovni vojni, sta iz nekdanjega socialističnega sveta SP gostili le dve državi. Nazadnje je to bila Češkoslovaška leta 1981. Francija, Italija, Španija, Belgija, Nizozemska in Danska so redne kandidatke in organizatorke SP. Neredko pade izbor tudi na Švico in Nemčijo.
“Z dirko smo zelo zadovoljni. Prireditev je s skupaj spremljevalnim programom uspela. Tudi trasa, s katero smo se približali gledalcem, se nam zdi posrečena. Verjamem, da bo ostala v evropskem kolesarskem koledarju,” je o nedeljski Veliki nagradi Izole povedal Tomaž Grm.
Država in denar
Avstrijci so gostili SP denimo le enkrat, in sicer leta 1987 v Beljaku. Vnovič so se z Innsbruckom kandidirali za SP leta 2017, a so jim ga septembra lani speljali Norvežani, ki bodo boj za mavrično majico gostili drugič. Tudi zunaj Evrope so SP sila redek gost. Prvič se je to zgodilo leta 1977 v Venezueli. Prvič se bo tudi primerilo, da bosta zaporedna SP zunaj stare celine. Potem ko se bodo kolesarji letos za medalje potegovali v ameriškem Richmondu, bo SP leta 2016 v Katarju, ki pa je poglavje zase. Po nekaterih podatkih je bogata država prispevala kar 12 milijonov evrov samo za kotizacijo mednarodni kolesarski zvezi.
In kakšne adute ima Slovenija? ”Ključno je, da država spozna, da je to izredno zanimiv posel. Ne nazadnje se SP vrti v istem krogu držav. Če bi ustvarjale minus, ga gotovo ne bi vnovič prirejale. Tu ne gre zgolj za šport, pač pa predvsem za turizem. Zato je pomembno, da prižge zeleno luč država,” je povedal Grm, ki o morebitnih trasah ni želel špekulirati. ”Potencialnih tras je veliko. Slovenija je majhna. Start kronometra ali cestne dirke bi lahko bil denimo v enem kraju, cilj pa drugje. Bolj je vprašanje turizma, nastanitvenih kapacitet: kam in v katere hotele pripeljati gledalce. Tu so številke ogromne. Slovenska Istra ima takšen turistični potencial. Teoretično bi Slovenija lahko kandidirala za SP leta 2018, bolj realno pa je leto 2019,” je povedal Grm.
ALEŠ SORTA
