Andrej Komac jeseni ponovno na sever
Po končanem nogometnem prvenstvu v prvi poljski ligi v dresu moštva Ruch Chorzow te dni uživa dopust Andrej Komac iz Šempasa, ki bo na Poljskem ostal tudi v naslednji sezoni.
ŠEMPAS> 31-letni Andrej Komac, ki se je nogometa naučil pri Vodicah v Šempasu, ima za sabo bogato kariero v domačih (Primorje, Olimpija, dvakrat prvak z Gorico) in tujih (portugalski Maritimo, švedski Djurgardens, izraelski Maccabi, poljski Ruch) klubih ter v državni reprezentanci, s katero je lani igral na svetovnem prvenstvu. Potem ko se je v Maccabiju znašel na stranskem tiru in po nekajmesečni brezposelnosti, je oktobra zaigral za poljskega prvoligaša Ruch Chorzow.
Za moštvo, ki je zasedlo 12. mesto med 16 ligaši, je odigral 21 tekem in dal dva gola. Sezono je ocenil takole: ”Z večjim delom drugega dela prvenstva sem kar zadovoljen, saj sem stalno igral, po nizu zmag pa se nam je tudi obetal preboj na tretje mesto in v evropske pokale. V končnici smo štiri tekme odigrali slabo in zdrsnili po lestvici navzdol.”
Vsestranski hitronogi zvezni nogometaš sodi v sedanjih kriznih časih med tiste srečneže, ki imajo v žepu pogodbo za naslednjo sezono. Tudi materialnih težav po njegovih besedah ni: “Moram reči, da je pogodba solidna in da jo delodajalci spoštujejo. Ker sem se ob tem v klubu tudi igralsko uveljavil, ni razloga, da bi se v kratkem selil. Na Poljskem je pravi nogometni profesionalizem, pa tudi življenjske razmere so kar v redu, saj živim na obrobju Katovic, ki so velike približno kot Ljubljana. V mestu je veliko dogajanja in ponudbe. Zato v vsakdanjem življenju ni večjih težav.”
Biti nogometaš kluba, kjer je na stadionu z 12.000 sedeži povprečen obisk na tekmo nekaj čez 8000 gledalcev, je za Andreja Komaca dovolj velik izziv, pravi: “Glede na to, da ne gre za enega velikih poljskih klubov, je pripadnost navijačev svojemu moštvu velika in gledalci imajo tudi kaj videti. Tekme so izenačene in trde, navijanje je temperamentno in večkrat preseže meje dovoljenega - na stadionu in izven njega. Kot nogometaš so potrudiš maksimalno, da tekmo zmagaš ali je vsaj ne izgubiš. Če so rezultati slabi, imaš kaj lahko na ulici opravka z razjarjenimi navijači. Sam sicer slabe izkušnje še nisem imel, je pa potrebno biti previden, ker smo nogometaši precej prepoznavni. Se kar dogaja, da te ljudje na ulici prepoznajo in ogovorijo.”
Prav z govorico ima Andrej Komac še največ težav. Nogometnega poljskega besednjaka in tistega, povezanega z vsakdanjimi opravki v trgovinah in restavracijah, se je že naučil, za ostalo pa se bo treba še potruditi: “Na Švedskem je bilo z angleščino veliko lažje shajati kot tukaj, kjer ljudje v glavnem govorijo angleško približno tako dobro kot jaz poljsko. Z poklicnimi nogometnimi novinarji je sicer drugače. Naše tekme so vsestransko dobro pokrite in tudi tujci prihajamo na vrsto za izjave.”
Primorski nogometaš je na Poljskem živel z družino, ki se je hitro prilagodila razmeram, pa tudi družbo je bilo mogoče najti: “Z Andražem Kirmom in njegovimi se večkrat dobimo, saj je do Krakova le 70 kilometrov, pa tudi z uporabo lastnega avtomobila ni težav, ker stanujem blizu obvoznice in stadiona ter se mi ni treba prebijati skozi mesto. Sicer se družimo še z nogometaši in družinami iz Hrvaške in Srbije, ki jih imamo v ekipi.“
IGOR MUŠIČ
