Andreja Žagar, slovenski up dolgih prog
Specialistka za teke na dolge proge, 18-letna članica Tekaškega društva Bovec Andreja Žagar, je oktobra postala mladinska državna prvakinja v uličnem teku na 10 kilometrov, resne načrte pa ima tudi med članicami.
Bovška atletinja Andreja Žagar je velik up slovenske atletike na stadionskih progah. Dijakinja 4. letnika novogoriške športne gimnazije ima kot mladinka četrti absolutni rezultat sezone v teku na 3000 metrov (10:30,88) in petega na 10.000 metrov (41:27,57). Na državnem prvenstvu v uličnem teku na tej razdalji je bila, čeprav še mladinka, absolutno druga. Prejšnja gostja štafete Mateja Kosovelj ji je postavila naslednje uvodno vprašanje:
>Ali nameravate na tako visoki ravni nadaljevati tudi v članski konkurenci?
“Prav gotovo si želim nadaljevati z resnim treningom tudi po selitvi na študij v Ljubljano. Nisem se še odločila, na katero fakulteto bom šla, a bom storila vse, da uskladim študijske in športne obveznosti.”
>Kakšni so vaši cilji v prihodnji sezoni?
“Glede na to, da bo ta moja zadnja v mladinski konkurenci, želim biti v vrhu med vrstnicami doma in se uvrstiti tudi v državno reprezentanco, vendar moram poudariti, da letošnja sezona zame še ni končana, saj se želim uvrstiti še na decembrsko evropsko prvenstvo v krosu v Velenju. Proga je dokaj ravninska in dolga štiri kilometre, kar je razdalja, ki mi ustreza. Temu so bile namenjene priprave v Medulinu. Novembra me čaka izbirna tekma in upam, da bom nato uvrščena v štiričlansko mladinsko ekipo za Velenje.”
>Kaj pa dvoranska sezona?
“Pripravljala se bom na državno dvoransko prvenstvo v krožnih tekih, ki je že tradicionalno v avstrijskem Linzu. Nanj imam dobre spomine, saj sem tam letos postala mladinska državna prvakinja v teku na 3000 metrov.”
>Kje bo vrhunec poletne sezone?
“Na članskem državnem prvenstvu v teku na pet kilometrov, kjer bom skušala tudi izpolniti normo za uvrstitev v mladinsko reprezentanco.”
>Že zgodaj ste zaradi šolanja odšli od doma in ste praktično ločeni od bovškega kluba. Kdo skrbi za vaš trening?
“Poleti seveda vadim s svojim prvim trenerjem Vasjo Vitezom na bovškem letališču in v okolici, v Novi Gorici pa na stadionu, kjer mi pomaga trener AK Gorica Igor Lapajne. Razmere za trening so dobre, saj je v Novi Gorici mogoče vaditi na prostem skoraj v vseh zimskih dneh; to doma ne bi bilo mogoče.”
>Koliko pretečete?
“Na teden pretečem 70 kilometrov. V tem času je število kilometrov še posebej pomembno.”
> Letošnja članska tekmovanja so pokazala precej žalostno stanje slovenskega teka na dolgih progah. Zakaj je tako?
“Med mladinkami kaže bolje. Kar nekaj deklet je, ki smo si po rezultatih dobra konkurenca. V našem klubu so za mano še nekatere obetavne mlajše tekmovalke. Sicer pa je tako, da so naši treningi dolgotrajni in naporni. Če tekmovalec in trener ne najdeta prave motivacije, lahko volje kaj hitro zmanjka. Treba je oblikovati skupino, v klubu ali z rednimi pripravami v krajih, kjer se običajno zbirajo dobri dolgoprogaši. Sam težko zdržiš.”
>Kaj vas vleče, da vztrajate?
“Rada se gibljem v naravi, kjer poteka tudi večji del mojih treningov.”
>Tečete na tri, pet in deset kilometrov. Katera proga vam najbolj leži?
“Najbolj mi leži tek na pet kilometrov, sicer se pa dobro znajdem na vseh dolgih stadionskih tekih, uličnih tekih, krosih, pa tudi v gorskem teku.”
>Komu predajate štafeto?
“Odbojkarju Salonita Anhovo Urbanu Česniku iz Postojne. Naj pove, kako se je kot športnik iz kraja, ki ni ravno znan po odbojki, znašel v prvoligaški ekipi.”
IGOR MUŠIČ