Argentinska pot do obstanka

RUSIJA > Resda so gavči v tretjem tisočletju enkrat že ostali brez izločilnih bojev, potem ko so na svetovnem prvenstvu (SP) v Južni Koreji in na Japonskem leta 2002 v skupini zaostali za Anglijo in Švedsko, a zdi se, da bi bilo tokrat razočaranje med argentinskimi privrženci še bistveno večje. Argentina sicer nima takšnega nogometnega slovesa kot Brazilija, a od prve zmage na SP leta 1978, ki ga je tudi gostila, je vselej med (glavnimi) favoriti.

Tako je bilo v obdobju Diega Maradone, s katerim je leta 1986 osvojila drugi in zadnji naslov, tako je bilo tudi pozneje, zlasti ko je na nogometni sceni zasijala zvezda Lionela Messija. Dobitniku petih zlatih žog se, kot je znano, reprezentančna lovorika vztrajno izmika. Na SP ji je bil še najbližje pred štirimi leti v Braziliji, kjer je Argentina prišla vse do finala. Po prvih dveh tekmah skupinskega dela se zdi že ponovitev takšnega dosežka v domeni znanstvene fantastike.

Kdo bo napredoval?

Ob enakem številu točk vrstni red sprva določa skupna razlika v golih. Če je tudi ta enaka, potem je odločilni dejavnik večje število doseženih zadetkov. Sledijo še trije kriteriji, ki zadevajo medsebojne dvoboje, potem pa je že na vrsti točkovanje za fair play. Če sta tekmeca (ali tekmeci) tudi po tem poravnana, je na vrsti žreb.

Messi kot mesija

V argentinski izbrani vrsti kritični komentatorji v Rusiji niso našli svetle točke. Še Messi, ki je v končnici južnoameriških kvalifikacij prevzel vlogo mesije, je proti Islandiji in Hrvaški zatajil. Da ne govorimo o razglašenem spremljevalnem orkestru na čelu s selektorjem Jorgejem Sampaolijem. V reševanje argentinske barke naj bi se s pozivom za pogovor na štiri oči z Messijem vmešal tudi vseprisotni Maradona. Morda pa mu bo obnovil zgodbo oziroma svojo izkušnjo s SP leta 1990.

Argentinci so kot branilci naslova zaključni turnir v Italiji odprli s porazom proti Kamerunu in se v svoji skupini šele kot ena od štirih tretjeuvrščenih reprezentanc prebili v izločilne boje. V osmini finala jih je čakala favorizirana Brazilija, ki je prevladovala. Edini Maradonov in argentinski preblisk na tekmi pa je z golom kronal Claudio Caniggia. V četrtfinalnem obračunu z bivšo Jugoslavijo je Maradona najprej izsilil izključitev Refika Šabanadžovića, ob izvajanju enajstmetrovk pa je glavno vlogo prevzel vratar Sergio Goykochea. V polfinalu je proti gostiteljem ob osmoljencu italijanskemu vratarju Walterju Zengi Argentince v finale z golom popeljal Caniggia.

Podobnosti in razlike

Nemci so se nato maščevali za poraz v Mehiki in osvojili naslov svetovnega prvaka, a argentinska zgodba je vendarle poučna tudi za sedanji argentinski rod, ki se je pred štirimi leti resda ustavil v finalu. Nogometni časi so sicer drugačni, vprašanja pa podobna. Lahko Messi stopi v velike Maradonove čevlje, je vratar Franco Armani naslednik Goykochee, kdo bi bil novi Caniggia? Veliko je neznank, ki pretresajo argentinske privržence, dejstvo pa je, da Sampaoli ni Carlos Billardo, ki je Argentino vodil med letoma 1983 in 1990. Od zadnjega SP so se na za argentinskim krmilom zvrstili štirje selektorji v štirih letih.

Drži, da tudi hrvaška klop ni bistveno bolj stabilna, a naši južni sosedje po zmagi nad Argentinci že pogledujejo proti osmini finala in še dlje. Prvo mesto se jim teoretično lahko izmuzne, po drugi strani pa je razumljivo, da že vrednotijo moč potencialnega tekmeca v osmini finala iz skupine C. Največja grožnja so Francozi, pripravljajo se na Dance, najbolj zaželeni pa so Avstralci, ki lahko ob spletu ugodnih okoliščin še ujamejo drugo mesto.