Bojan Tokić je lani dosegel kopico mejnikov
Za Bojanom Tokićem je imenitno leto 2011. Najboljši slovenski namiznoteniški igralec je nizal uspehe v reprezentančnem in klubskem dresu, kar je sijajna napoved tudi za olimpijsko sezono.
NOVA GORICA > Bronasti medalji z evropskega prvenstva, 26. mesto na svetovni lestvici, s katerim si je že priigral vozovnico za londonske igre, in učinkovite predstave pri nemškem Saarbrücknu so Bojanu Tokiću že prinesle kopico pohval in priznanj, a tudi pričakovanj v olimpijskem letu. Lahko torej 31-letni Novogoričan naredi še en korak naprej v tem globalno razširjenem športu?
“Rezerve so vedno, čeprav moram priznati, da sem z razvojem dogodkov v tem letu nadvse zadovoljen. Ko je bila 1. junija objavljena svetovna lestvica in sem dobil tudi uradno potrdilo, da sem že uvrščen na olimpijske igre, se mi je odvalil kamen od srca. V nadaljevanju je bilo lažje. Lahko sem usmeril vse svoje misli h konkretnim ciljem. Rezultat se je pokazal na evropskem prvenstvu, kjer sem nekoliko nenadejano posegel po odličju tudi med posamezniki. Zelo zadovoljen sem tudi s prvim delom klubske sezone. S soigralci smo še neporaženi v Bundesligi, v ligi prvakov pa smo se prebili v četrtfinale.”
> Lepšo popotnico za London si je torej težko zamisliti ali pač?
“Najpomembnejše je, da se bom prihodnje leto izognil v vseh pogledih napornim olimpijskim kvalifikacijam. Slednje so podobne gladiatorskim bojem, saj v kratkem času odigraš kopico dvobojev. Uspeh je pogojen s številnimi dejavniki, kot so zdravje, forma, dnevno razpoloženje. Nenazadnje se je treba zoperstaviti tekmecem, ki ti lahko s svojim igralnim slogom povzročijo več ali manj preglavic. Leta 2004 se nisem prebil skozi tovrstno sito, štiri leta pozneje mi je uspelo. V Pekingu sem bil zadovoljen že z uvrstitvijo na igre, do Londona pa bo že pristop bolj tekmovalen. Do iger je še daleč, napovedi so nehvaležne. Videti bo treba, kakšna bo forma, položaj na jakostni lestvici in posledično tudi žreb. Kitajci so sicer razred zase, a je treba vedeti, da bo imela vsaka država na igrah kvečjemu dva predstavnika med posamezniki.”
> Zakaj so ti Kitajci v zadnjem obdobju tako dominantni?
“Če odmislimo, da je namizni tenis njihov nacionalni šport in imajo zategadelj tudi ogromno bazo igralcev, leži ključ njihovega uspeha v sistemu. Otroke usmerjajo v namizni tenis že pri sedmih, osmih letih, ko začnejo vaditi in živeti kot profesionalci. Jaz sem se v profesionalne vode podal po zaključku srednje šole. Drugi pomemben dejavnik je nakopičeno znanje, ki ga prenašajo iz roda v rod, od vrhunskih trenerjev do vrhunskih tekmovalcev. Takšna koncentracija kvalitete potem botruje kitajski prevladi, ki traja s kakšno izjemo že celo desetletje. Ob tem so razumljivo tudi precej zaprti. Vadil sem že z domala vsemi najboljšimi Evropejci, pa z najboljšimi posamezniki iz drugih azijskih držav, do osrednjih kitajskih vadbenih centrov pa je skoraj nemogoče priti. Najboljši posamezniki niti nimajo potrebe, da bi se odprli oziroma prodajali svoje znanje svetu. Na Kitajskem imajo svojo super ligo, ki traja dva poletna meseca, po tem pa tekmujejo po Pro Tour turnirjih oziroma svetovnih prvenstvih.”
> So torej Kitajci nepremagljivi?
“So najboljši, niso pa nepremagljivi. Tudi oni so iz krvi in mesa. Težava nastopi, ker jih ima na svetovnem prvenstvu pravico igranja tudi šest ali sedem, zato je pot proti vrhu še bolj trnova kot na olimpijskih igrah. Z izjemo Kitajcev in Tima Bolla ter mogoče Vladimirja Samsonova, ki izstopata med Evropejci, je kakovostna konkurenca v namiznem tenisu dokaj izenačena.”
> Veliko naturaliziranih Kitajcev se pojavlja tudi v dresih evropskih reprezentanc...
“V želji po kratkoročnem uspehu so evropske države uvažale številne kitajske igralke in igralce, ki sicer niso sodili v svetovni razred, a so predstavljali dovolj kakovostne okrepitve. Za primerjavo: na naslednjem zboru 12 najboljših evropskih igralk bo kar sedem naturaliziranih Kitajk, v moški konkurenci ne bo niti enega Kitajca. Evropska namiznoteniška zveza je namreč zaostrila pravila za menjavo reprezentančnega dresa.”
> S kom se najbolje razumete na namiznoteniški turneji?
“Sem odprta, komunikativna oseba, zato nimam z nobenim težav. Je pa res, da se ne moreš z vsakim enako dobro razumeti. Zaradi skupne zgodovine in jezikovnih podobnosti se največ družimo po geografskih značilnostih. Tako smo bolj povezani igralci iz nekdanje Jugoslavije, iz nekdanje Sovjetske zveze, iz Češke in Slovaške, iz Nemčije in Avstrije...”
> Namizni tenis ni kontaktni šport, ali pride vseeno kdaj do spora oziroma povišanih tonov med tekmeci?
“Se zgodi, zlasti ko sodnik ne more pravilno oceniti, ali je žogica zadela mizo na rob ali s strani, ali se je dotaknila mreže ali ne. Pri spornih odločitvah naj bi se načeloma igralci dogovorili med sabo, a je športnega duha tudi v namiznoteniških dvoranah vse manj. Ob igralskih nesoglasjih tako obvelja sodniška odločitev.”
> Se da živeti od namiznega tenisa?
“Hvaležen sem Slovenski vojski, kjer sem zaposlen. Za nas športnike v individualnih panogah, ki nimamo osebnega pokrovitelja, zagotovljeno zdravstveno in socialno zavarovanje veliko pomeni. Zategadelj se lahko osredotočimo na tekmovanja. Individualna pogodba z Namiznoteniško zvezo Slovenije prinaša podporo pri izvajanju tekmovalnega programa. Kar zadeva zaslužke, se seveda ne moremo primerjati z ekipnimi športi ali s tenisom. Ne moremo pa se niti pritoževati. Družil sem se s številnimi olimpijci v individualnih panogah, kjer položaj ni rožnat. Najboljših deset na jakostni lestvici se lahko pohvali z lepimi zaslužki. Pri tem mislim zlasti na Kitajce, ki imajo doma specifično klubsko sezono. Slednja v Bundesligi traja 10 mesecev, tako da moram biti pozoren pri sestavljanju koledarja.”
> Pri 31. letih imate pred sabo še vrsto sezon za zelenimi mizami...
“V načrtih imam še deset let igranja, če mi bo zdravje seveda služilo. Tudi sedaj je kar nekaj igralcev, ki so presegli 40 let, a so še vedno konkurenčni. Je pa treba ohraniti precej samodiscipline oziroma odgovornega ravnanja do lastnega telesa. Z nekaj sreče in ugodno genetsko zasnovo se da vzdrževati določeno igralno raven. Če ju spremljajo še uspehi, potem je tudi želja po nadaljevanju večja. Sicer pa si tudi po zaključku igralske kariere ne predstavljam, da bi zapustil svet namiznega tenisa. Opcij je več: trener, funkcionar, klubski menedžer, zastopnik proizvajalca namiznoteniške opreme. Če ne doma, pa v tujini. Zamisli je veliko, a pustimo času čas.”
> Kakšni so trendi v namiznem tenisu?
“V svetovni namiznoteniški zvezi vselej težijo k nekakšnim spremembam, da bi igro upočasnili oziroma jo približali gledalcem. Zadnja ideja, ki se je porodila, je povezana z zamenjavo celuloidne žogice s plastično. Že prej so težili k nekaterim novostim, ki pa so po mojem nesmiselne. Tisti, ki so kdaj držali lopar v roki oziroma imajo radi namizni tenis, si ga bodo tudi prišli ogledat. Je pa res, da je število gledalcev pogojeno tudi s športno kulturo. V Nemčiji se na tekmah zbere tudi po 6000 ljudi. Ljudem se ni težko zapeljati 200, 300 kilometrov, da bi spremljali želeni dogodek.”
> Kako se razpleta spor z evropsko namiznoteniško zvezo, ki vas je pozabila povabiti na evropski masters osmerice v Jekaterinburgu ter vas tekmovalno in finančno prikrajšala?
“Predsednik slovenske namiznoteniške zveze Marjan Hribar mi je sporočil, da bom prejel pismo s pojasnilom iz krovne evropske organizacije, s čimer se pa ne bom sprijaznil. Ne sprejemam njihove samovolje. Sam se seveda v sodnih postopkih ne mislim boriti proti evropski zvezi. Izgubil bi čas in dragoceno energijo, ki ju bom še potreboval. Po drugi strani pa se mi argument moči ne zdi pravičen.”
> Kakšni so poleg olimpijskih iger vaši tekmovalni cilji v novem letu poleg?
“Konec januarja me čaka največji namiznoteniški dogodek pri nas, turnir serije Pro Tour v Velenju, nato evropski Top 12 v Lyonu, in nato še tradicionalna udeležba na turnirju v Katarju. Konec marca bo na sporedu še ekipno svetovno prvenstvo, kjer je Slovenija med v elitni skupini 24 reprezentanc s Kitajsko, Nemčijo, Južno Korejo in drugimi velesilami. Po olimpijskih igrah pa me čaka še evropsko prvenstvo za posameznike. Ob klubskih obveznostih izzivov torej ne bo manjkalo.”
> Kaj si želite v letu 2012?
“Predvsem zdravje, ki ga privoščim vsem, še posebej najbližjim in mami, ki je v tej moji športni zgodbi vselej nekoliko v senci.”
ALEŠ SORTA
