Bolj ali manj usodne napake

V dobrem in slabem je bil opazen tudi slovenski delež. Sodniška ekipa, ki jo je vodil Koprčan Damir Skomina, se v Rimu ni proslavila. Storila je vsaj dve očitni in usodni napaki ter oškodovala gostitelje, ki jim je bila pirova zmaga 4:2 zgolj slaba tolažba. Redko se zgodi, da moštvo, ki v izločilnem dvoboju na dveh tekmah doseže šest golov, ne napreduje. To se je primerilo Romi, ki je torej ne bo v finalu. V Kijevu skoraj gotovo ne bo niti Skomine in njegovih pomočnikov. Ena oteževalna okoliščina je, da so že sodili polfinalno tekmo, nemara še večja pa, da so si na dvoboju v Rimu privoščili preveč spodrsljajev. Ker je Koprčan lani že sodil finale evropske lige, utegne biti generalka pred odhodom na svetovno prvenstvo v Rusijo za Skomino kar slovenski derbi med Mariborom in Olimpijo, ki bi lahko 19. maja odločal o naslovu prvaka.

Teden dni kasneje se bosta v ukrajinski prestolnici za evropski prestol udarila Real in Liverpool. Štiri polfinalne tekme lige prvakov so navrgle skupno 20 golov. Nadpovprečna učinkovitost bi lahko kazala tudi na smernice evropskega nogometa v elitnem klubskem tekmovanju. V izločilnih obračunih, kjer se praviloma merijo prvokategorniki, se igra za gol več. Prisotna je torej težnja po aktivnem nogometu. Do zaključnih dvobojev lige prvakov se prebijejo moštva, ki tudi v svojih domačih prvenstvih narekujejo ritem igre. Ko se v Evropi soočijo takšne zasedbe, gre praviloma za privlačne obračune, začinjene s kopico golov, kar lahko pričakujemo tudi v finalu.

Kaj lahko se utegne zgoditi, da bo tudi o zmagovalcu sklepnega dejanja v Kijevu odločala napaka akterjev na igrišču, nogometašev ali sodnikov. Proti koncu dolge in naporne klubske sezone se vložek povečuje, s tem pa tudi pritisk in možnost za spodrsljaje, ki jih je ob hitrem in intenzivnem razvoju dogodkov na igrišču vse več ter so lahko bolj ali manj usodne.