Boljše od Urške bilo ni nobene
Judoistka Urška Žolnir, prva Slovenka, ki je v samostojni državi osvojila zlato medaljo na olimpijskih igrah, se je po dolgoletni športni karieri letos dokončno poslovila od tekmovanj. Že po življenjskem uspehu na igrah v Londonu leta 2012 je prestopila v trenerske vode, a je dopuščala možnost, da bi si še premislila in se zopet preizkusila na tatamiju. Zdaj pa pravi: “Enkrat je bilo treba reči: konec!”
IZOLA > 33-letna Celjanka se je od tekmovanj uradno poslovila sredi junija letos, na turnirju evropskega pokala v Podčetrtku, vendar ostaja v judu. Zadnjič je na velikem tekmovanju nastopila na lanskem evropskem prvenstvu, kjer je v moštvenem delu skupaj s sotekmovalkami osvojila bron. V bodoče pa si kot trenerka želi na mlajše prenašati tisto, kar je ta plemeniti šport dal njej.
V novi vlogi smo jo lahko opazovali tudi na poletni šoli juda, ki te dni poteka v Izoli, in kjer, še vedno v kimonu, a v drugi vlogi, zdaj stoji ob blazini.
> Kakšna je vaša nova vloga v slovenski reprezentanci?
“Sem trenerka ženske selekcije, pod svojim okriljem pa imam še tri fante iz kluba Sankaku: Roka Drakšiča, Adriana Gomboca in Miho Žganka. Slednja sta na zadnjem svetovnem pokalu na Tajvanu dosegla prvo mesto, tako da se kar dogaja.”
> Kako ocenjujete pripravljenost vaših varovank pred svetovnim prvenstvom?
“Gotovo se bodo borile za mesta pri vrhu. Nerada napovedujem rezultate, ker se šele na samem prvenstvu zares vidi, v kakšni formi je posamezna tekmovalka.”
> Vsi se spominjamo dramatičnih trenutkov, ki sta jih s trenerjem Marjanom Fabjanom preživljala na velikih tekmovanjih. Kako se zdaj vi znajdete ob blazini?
“Ni enostavno. Na velikih tekmovanjih je veliko bolje biti tekmovalec kot trener. Zelo stresno je, ker nimaš samo enega tekmovalca. Ko tekmuješ, skrbiš samo zase, trener pa ima še kup drugega dela. Ampak če so rezultati in vidiš, da te tekmovalec sprejema ter da dela, se z veseljem ukvarjaš z njim.”
Urška Žolnir je na olimpijskih igrah medaljo osvojila dvakrat: zlato v Londonu leta 2012 in bronasto v Atenah leta 2004. Leta 2009 je v Tbilisiju postala evropska prvakinja, leta 2005 in 2011 pa je na svetovnem prvenstvu v Kairu oziroma v Parizu osvojila bron.
> Zdi se, da je slovenski judo dobro prestal menjavo generacij ...
“Videti je, da res. Stvari tečejo dalje; dobro delamo tudi z mladimi. Želimo, da bi se nadaljevala zgodba, ki jo je začela moja generacija. Niso pa cilj samo rezultati. Judo želimo približati vsej slovenski populaciji ter ga predstaviti kot zdrav in dober šport. Ni treba, da otrok v tem športu tudi ostane, dobro pa je, da ga vsaj okusi in se nauči osnovnih vrlin.”
> Zakaj mladim priporočate judo?
“Ker jih nauči discipline; te v današnjih časih otrokom zelo primanjkuje. Na sami blazini pa se naučijo, kako pasti. Tudi kontakt z vrstniki je pomemben. Saj veste, kako je danes: njihovi prijatelji so mobiteli in tablice. Na tatamiju pa tega ni. Tam je le neposreden kontakt in pravi, človeški medsebojni odnos.”
ALJA TASI