Boris Velikonja: Širša baza, več možnosti

Boris Velikonja je že od malih nog zaprisežen košarkar, ki je dokaj zgodaj zaplul v trenerske vode. Na klopi tolminske članske ekipe je v različnih vlogah in s krajšimi presledki že skoraj dve desetletji. Za 43-letnega inženirja strojništva je igra pod koši vsekakor najpomembnejša postranska stvar na svetu.

“Tolmin z nepogrešljivo Brajdo ima dolgo košarkarsko tradicijo, staro dobrih 60 let. Po igralski karieri, ki sem jo sklenil pri 22. letih, me je prevzelo trenersko delo. Z ekipo starejših pionirjev, v kateri so bili tudi Marko Likar, Matjaž Sovdat in Jernej Valentinčič, smo se prebili med osem najboljših ekip v državi. Že naslednjo sezono sem po spletu okoliščin sedel na klop članske ekipe in bil najmlajši trener v takrat dokaj močni drugi slovenski ligi. V treh intervalih člansko moštvo vodim skupno 12 let. Osvojeno znanje in pridobljene izkušnje so neprimerljivi s trenerskimi začetki, ko me je vodila mladostna zagnanost. Stroki bi morala v tovrstnih okoljih pripadati ena ključnih vlog. S predanostjo in trdim delom lahko nadomestimo denarni primanjkljaj. Žal so številni že dokazani primorski trenerji zunaj košarkarskega dogajanja oziroma svoje znanje delijo čez mejo.”

> Kakšno je košarkarsko ozračje v Tolminu?

“Sam bi si želel videti več navijačev na tekmi. Pogrešam pa tudi močnejšo vpetost nekdanjih košarkarjev v klubsko dogajanje. Tolmin ima relativno majhno bazo. Generacija šteje povprečno 20 fantov, ki uberejo različne življenjske in športne poti. V ta namen smo se odločili, da košarkarsko dejavnost razširimo na celotno zgornje Posočje do Bovca. S širšo bazo, v katero bi lahko zajeli tudi Idrijo in Deskle, bi okrepili razvojne potenciale kluba. V nasprotnem bomo težko obstali na tej tekmovalni ravni. Kaj šele, da bi stopili korak naprej.”

> Kje so rezerve v klubskem ustroju?

“V upravnem odboru kluba sem prisoten že več kot deset let, in posledično opravljam tudi precej operativnih zadolžitev. Za tretjeligaško tekmovalno raven smo organizacijsko pokriti. V desetčlanskem upravnem odboru, ki ga vodi bovški župan Danijel Krivec, ima vsak posameznik opredeljen delokrog. Kot ekipa dobro funkcioniramo. Višja tekmovalna raven bi zahtevala nove denarne prilive. Predvidoma bi potrebovali še dodatnih 10.000 do 15.000 evrov na sezono. Tolminska domala nima finančno močnih oziroma velikih podjetij. V gospodarsko zapletenih razmerah je težko najti glavnega pokrovitelja, ki bi prepoznal dobro delo in ga tudi izdatno podprl. Očitno bo treba z majhnimi koraki priti do izhodišč, ki dopuščajo tudi srednjeročno načrtovanje.”

> Našega predhodnega sogovornika Kristjana Čujca zanima, ali se Tolmin lahko prebije v drugo ligo in tam tudi obstane?

“ Po koncu prestopnega roka bomo lahko bolj konkretni pri zastavljanju ciljev. Po slišanem sta favorita Ajdovščina in Plama pur, mi bomo v prvi vrsti izzivalcev. Le zmagovalec tretje lige zahod bo napredoval, zato rezultatskega bremena ni. Klub igralsko in organizacijsko dozoreva. S prihodom Urbana Stražarja, Anžeta Bogataja in Mateja Cenciča smo zaokrožili igralsko podobo. Napredovanje je le vprašanje časa, težje pa bo zagotoviti denar za kontinuirano igranje v drugi ligi.”

> Kakšni so moštveni potenciali?

“Še naprej se bomo zavzemali za bojevito in zavzeto igro v obrambi ter pri tem poskušali zadržati tekmovalno intenzivnost. Tudi letos je v ekipi kopica igralcev, ki študira v Ljubljani. V zimskem obdobju nastanejo težave, ki jih bo treba prebroditi. Igralski kader je dokaj širok, zato ga bo treba povezati v homogeno celoto.”

> Komu predajate štafeto?

“Davidu Kanalcu, trenerju tolminskega nogometnega kluba. Vprašal bi ga, kaj manjka Tolminu, da bi dosegel raven klubov v drugi ligi.”

ALEŠ SORTA