Brez nogometa ni življenja
Vitko Uršič je pred nekaj dnevi praznoval častitljiv jubilej, 60 let nogometnega udejstvovanja. Z veterani Gorice in drugimi gosti je ta dogodek obeležil tako, kot se spodobi.
NOVA GORICA> Dobro razpoloženje, številne anekdote iz preteklosti in povezanost različnih generacij so zaznamovali nogometno tekmo in druženje po njej. Vitko Uršič je kljub 74 letom poosebljenje vitalnosti in življenjske uravnoteženosti ter - seveda - privrženosti nogometu, ki je (p)ostal sestavni del njegovega življenja. Še vedno vadi dvakrat tedensko z veteransko sekcijo, s katero se je mudil tudi na kopici gostovanj v tujini.
Spomini na nogometne začetke so pustili neizbrisen pečat: od tega, kako se je z vrstniki podil za žogo iz cunj po cestah Rožne doline, do brcanja teniških žogic, ki so jih prinesli Američani v Šempeter, kjer je z 18 leti zaigral za člansko ekipo tamkajšnjega Železničarja. “Imel sem prave mentorje in hvaležne soigralce, če omenim le Franca Bajta in dr. Zdravljiča. Po poklicu sem bil krilni igralec. Dobro sem obvladoval žogo, imel pa sem tudi startno hitrost,” je svoje igralske začetke predstavil Uršič, ki je, z izjemo leta 1958, ko je v vojski igral za Slogo iz Kraljeva, ves čas ostal zvest enim klubskim barvam. Tudi po združitvi Železničarja in solkanskega Branika, ko je ekipa dobila domovanje v Novi Gorici.
”Nogometni časi so neprimerljivi. Takrat je bila igra bolj pozicijska, sedaj je hitrejša. Bili pa smo bolj čvrsti, na treninge se je hodilo peš, vzporedno smo tudi delali. Na tekmah se je zbralo tudi po 2000, 3000 gledalcev. Znali smo ceniti dobrine, ki se sedaj zdijo samoumevne. Ko sem dobil krožnik golaža po tekmi z Vojvodino leta 1956, sem bil srečen kot nikoli. Seveda je družina imela in še ima nepogrešljivo vlogo pri mojem športnem udejstvovanju,” je nogometne spomine strnil Uršič. Po petletnem obdobju na trenerski klopi Renč je ostal zvest aktivnemu igranju pri veteranski ekipi Gorice, za katero brca že več kot 30 let. ALEŠ SORTA