Brez strahu, a z dolžnim spoštovanjem

CARIGRAD >203 centimetre visok klasični krilni igralec Vlatko Čančar ponavadi po treningih in po tekmah z mlajšim jedrom ekipe hitro ponikne v slačilnico, zadnje čase pa vendarle zbuja pozornost tudi pri novinarskih kolegih. Z višino in podobo klasičnega krila, torej na položaju, kjer so selektorji zadnjih nekaj let morali krpati vrzeli. Čančar je v določenih košarkarskih prvinah izvrsten in v tej ekipi je sprejel svojo vlogo. To je dobra popotnica za njegovo prihodnost. Kjer koli bo igral, bo odličen obrambni košarkar, uspešno lahko pokriva različne tipe igralcev, s časom pa je moč pričakovati tudi napredek v napadu. V tej sezoni je naredil velik korak naprej - tudi z izborom moštva lige NBA Denver Nuggets na draftu in povabilom v reprezentanco. Kljub poškodbi gležnja sredi zgoščenega obdobja pripravljalnih tekem je bil selektor Igor Kokoškov nanj pripravljen čakati.

> Kakšna je tekmovalna napetost pred osmino finala?

“Nismo posebej nervozni. Prihajamo iz skupine, v kateri smo bili neporaženi, in želimo nadaljevati v takem ritmu.”

V enem letu v Beogradu oziroma Sremski Mitrovici, kjer Mega igra domače tekme, je Čančar vidno napredoval in se tudi fizično okrepil.

> Danes pa vendarle bo nekaj več nervoze?

“Ja, normalno, saj si napake enostavno ne smemo privoščiti. Zdaj gre na vse ali nič.”

> Kaj pravite o Ukrajincih?

“Nekaj posnetkov smo si ogledali že v četrtek. Lahko smo videli, da so od medsebojne tekme v Opatiji precej napredovali, predvsem v taktičnem pogledu. Takrat nisem igral zaradi poškodbe gležnja in nisem občutil njihove igre.”

> Tudi Slovenija je napredovala.

“Ja, tudi mi napredujemo, ni popuščanja, šli bomo na nož.”

> Kako pa ocenjujete vašo vlogo na tekmovanju?

“Z vlogo sem precej zadovoljen, tudi z minutažo. Zelo lepo je, da sem tu in da pridobivam izkušnje. To je za mladega igralca enkratno.”

> Največja težava je bila vaša poškodba. Koliko vam je vzela?

“Poškodbe so sestavni del športa, pomembno je, da sem se vrnil. Priznam, da podzavestno še čutim nekaj strahu in bojazni, da se ne bi kaj takega znova ponovilo, tudi gleženj včasih še zaboli. Ko sodnik vrže prvo žogo in igra steče, pa je vse to za mano.”

> Kako vas mlajše igralce pripravljajo na pomembne tekme?

“Osredotočamo se na osnovne stvari. Kar znaš najbolje, to počni na igrišču in ne izmišljaj si kaj novega. Tako nam pravijo starejši, spodbujajo nas, dajejo nam veliko nasvetov, saj so odigrali že veliko takih tekem. Dan pred tekmo se pogovorimo in z njimi mi je vse precej lažje. Danes pa gremo v boj brez strahu, a vendarle z dolžnim spoštovanjem do tekmeca.” RM