Če nič drugega, so jih opazili
Za Inter je bila to le epizoda, za Koper nekaj več. Dan po prestižni prijateljski tekmi med enim od velikanov italijanskega nogometa in Luko Koper so vtisi še sveži.
ROVERETO > Za vse je prav gotovo poučna izkušnja dvoboj z velikim klubom. Že zgolj razlike v vzdušju, navijačih in organizaciji klubov so praktično neprimerljive.
Koprska delegacija, v kateri je bil tudi župan Boris Popovič ter formalni predsednik kluba Aldo Babič, se je domov vrnila zadovoljna. Glavna ocena tekme na Tridentinskem je bila, da se je Koper dostojno zoperstavil tekmecu. Morda bi lahko pokazal še kaj več, a zdi se, da je bila v glavah le prisotna prevelika doza spoštovanja do tekmeca, občutek smo imeli, da je šlo za podzavesten pomik nazaj. “Predvsem prvi polčas smo prikazali pravi obraz. Mislim, da smo lahko zadovoljni, ampak iz tega ne smemo delati evforije, kajti prava tekma nas čaka v soboto v Mariboru. Mladi se niso ustrašili tekmeca,” je ocenil Matej Rožič Mavrič, avtor karate vložka, ki je preprečil Interjevo vodstvo ob izteku prvega polčasa.
Skoraj odveč je pisati, da je bilo na tribuni veliko število nogometnih menedžerjev. Kdo ve, kam bi prodali Mateja Pučka, če bi minuto pred koncem njegov strel končal v mreži namesto nad golom ... Predsednika Interja Massima Morattija ni bilo, zato pa je bila na tribuni njegova sestra, sicer častna predsednica kluba Bedy Moratti.
Na igrišče je prikorakal skupaj z reprezentančnim soigralcem Samirjem Handanovićem. Eden tistih, ki je zadolžen za zalaganje z žogami koprskih napadalcev, Denis Popović, meni: “Predstavili smo se v dobri luči, saj nas niso nadigrali. Na trenutke smo pokazali, da se z njimi lahko kosamo enakopravno. Manjka nam učinkovitosti. Lepo bi bilo, če bi se nam odprlo v Mariboru.”
Aplavzometer bi največje aplavze ob menjavah namenil Diegu Militu, Philippeju Coutinhu in Handanoviću. Zanimivo je bilo tudi po tekmi. Da se ne bi do nogometašev prebili nepoklicani, so ob prehodu s tribune do cone, kjer so igralci odhajali v avtobuse, trikrat preverjali akreditacijo. Navijači so kot grozdi viseli na robu tribun ter poimensko klicali igralce Interja, skušali ujeti njihov pogled ali fotografijo, mnogi pa so splezali na ograjo okoli dela stadiona, kjer je sedma sila čakala na igralce. Drugi so čakali na odhod avtobusa.
Akreditiranih je bilo 56 novinarjev, od tega peterica Japoncev, ki spremlja vsak korak Yuta Nagatoma, ki pa je tokrat odkorakal mimo rojakov, čeprav so prosili za pogovor z njim, prav tako je hitro odbrzel malce ošabni mladi zvezdnik Coutinho, avtor drugega zadetka in pol. Starejši del ekipe je bolj ustrežljiv do navijačev, pa tudi do medijev. Če želite govoriti s katerim od nogometašev, potem je potrebno enemu od prisotnih PR-jev (skupno je v ta namen zaposlenih osem ljudi, na pripravah so z ekipo trije) potrebno sporočiti, koga bi želeli za izjavo.
In tega vam pripeljejo za tri vprašanja. Trener Andrea Stramaccioni se je ognil medijem, zato je prednje stopil dolgoletni igralec Ivan Cordoba, ki je prejšnji teden postal vodja ekipe oziroma team menager in je potrpežljivo odgovarjal na vsa mogoča vprašanja, ki se po navadi začnejo “V Juventusu ... v Milanu so izjavili, kako komentirate izjavo Lucia, ...” Odgovori pa so tudi podobni: “Se spoznavamo, uigravamo, posamezniki niso važni, pomemben je kolektiv.” Pri Interju, kot kaže, prevladuje nova filozofija ...
ROK MAVER
