Če policija ne bi pozabila nanj ...

SEŽANA > Pred letom dni se je Uroš Barut vrnil v domač kraj in spomladi znova oblekel dres svojega matičnega kluba, Tabora, ki igra v 3. SNL. Pred dvema tednoma je bil glavni akter zmage Sežancev v Ajdovščini, kjer je v prvi ligi preživel pet let. Igral je za Primorje, zato zmaga proti Škou zanj pač nima posebnega naboja, saj ta ni pravi naslednik propadlega kluba.

“Spomladi sem že igral tam. Vrnitev v Ajdovščino ni nič posebnega, ker pač ne igramo proti Primorju, ki ga ni več. Vse se je spremenilo, od tribun do drugih zadev, razen igrišča,” pravi.

Obdobje v Primorju

Leta 2009 je sežanski rdeče-črni dres zamenjal za enako barvno kombinacijo v mestu burje, kjer je bil prvo sezono najboljši klubski strelec (17 golov) in tretji v slovenski ligi. “To je bilo pet lepih let, najlepša je bila prva sezona, druga pa ne, predvsem po zaslugi mojega 'najboljšega prijatelja', trenerja Ivana Matkovića. Takrat se je govorilo, da bi lahko prestopil v Hajduk, pa ga je to očitno zmotilo, saj zanj nisem bil dovolj dober igralec. Zatem sva se zelo dobro ujela z Mihajlom Petrovičem, potem pa je sledila poškodba kolena in z njo konec resnega nogometa.”

In sanje so splahnele, do te mere, da je Barut dobesedno čez noč odšel iz slovenskega nogometa. Zakaj? “Morda sem v Primorju preživel preveč časa in bi bilo drugače, če bi sprejel ponudbo Kopra. Izgubil sem motiv. Nisem ravno odšel čez noč, malo se je kuhalo že prej, v šali sem govoril, da grem. Je pa res da sem potem konec junija 2004 na hitro odšel v Italijo.”

Italijanska devetletka

Italija zanj ni bila povsem zgrešena priložnost, čeprav so njegovo nogometno usodo zaznamovali prvi meseci na škornju. Ni sicer odšel v Napoli, kot so nekateri zmotno mislili, ampak zelo blizu. “To je bil Marcianise, klub je igral v takratni meddeželni ligi. Sicer sem se tam zelo dobro dogovoril, ampak težava je bila v tem, da je bilo treba čakati na dovoljenje za bivanje in za delo, česar pa predsednik ni želel. Tam je bilo, če se milo izrazim, zelo posebno okolje.” Barut je bival nad bencinsko črpalko. ”Zvečer so se vsi zaklepali, avti so bili vsi za kovinskimi ogradami, le moj je bil na prostem. Pa se ni nič zgodilo, ker so, recimo temu tako, bili vodilni klubski ljudje v tem okolju pomembneži in nihče se ni smel dotakniti igralcev.”

Zatem je odšel v Foligno (kjer je tudi živel) v D ligi, pa v Nocero Umbro v promocijski ligi, a vse zaman - dokumentov ni hotelo biti. In v tem času mu je spolzela iz rok vidnejša - in finančno bogatejša - italijanska kariera. “Žal je res tako, kajti šele decembra sem izvedel, da so me dovoljenja že tri mesece čakala na policiji v Caserti. Marcianise in Foligno sta potem na koncu sezone prestopila v ligo C2, kjer bi imel odprta vrata za preskok.”

Tako se je moral sprijazniti z igranjem v promocijski ligi, maja 2005 pa je dobil tudi redno službo, ko je prodajal plastične izdelke od severne do srednje Italije. “Veliko sem se naučil in nogomet je bil potem pretežno zabava.” V devetih letih je igral od promocijske do 1. amaterske lige v klubih nenavadnega imena Bastardo, Bevagno in Petrignano. “Bastardo je ime kraja, blizu je še eden podoben, Casa del Diavolo. Tam je tako, da ima vsak kraj cerkev in nogometno igrišče, ljudje so zagreti, mediji pa tudi,” se smeji Uroš Barut, ki zdaj igra kot amater. “Z izjemo nekaj zadnjih tekem je za nami slaba sezona. Če bi imeli več volje, bi lahko marsikaj naredili. Vrnil sem se malo za šalo malo zares, igram s starimi prijatelji. Žal kakovost pada, pa tudi Tabor se od izpada iz prve lige še ni povsem sestavil.”

ROK MAVER

Uroš Barut danesRok Maver