Če se bo smejala štiri leta, se ne bo pritoževala
Slovenska judoistka Andreja Leški, ki je v torek v Parizu osvojila naslov olimpijske prvakinje in obenem prvo slovensko kolajno na igrah v Parizu, je na večernem sprejemu v Slovenski hiši sijala od zadovoljstva. Kot je za slovenske novinarje na prizorišču v smehu dejala 27-letna Primorka, bo nasmeh na ustih trajal še dneve in tedne.
PARIZ > Junakinji slovenskega tabora so v poznih torkovih večernih urah pripravili sprejem v Slovenski hiši. Pričakali so jo njeni najbližji spremljevalci, tudi mama Irena in oče Danilo, ki sta bila med gledalci torkovega judoističnega sporeda, ekipa Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) v Parizu, na čelu s predsednikom Franjem Bobincem, podpredsednikom vlade in ministrom za Slovence v zamejstvu in po svetu Matejem Arčonom ter množica navijačev. Andreja Leški je po prihodu najprej objela starše, nato pa je na osrednjem odru zlato kolajno proslavila z navijači in skupaj z njimi "prepevala: Kdor ne skače, ni Sloven'c! Potem je strnila misli o dogodku, ki jo bo zaznamoval za vse življenje. “Ko sem stopila v dvorano za začetek dvoboja, sem začutila, da mi srce bije hitreje. Takoj sem si rekla, da moram res dati vse od sebe in izkoristiti ta dan,” je dogajanje v dvorani Champ-des-Mars za prisotne povzela nova olimpijska prvakinja. Na koncu pa je bilo najpomembneje, da je ob svojem nastopu tudi uživala. “Nastopa sem se lotila kot ponavadi, da se imam tudi dobro in uživam, saj imam rada judo, ki ga treniram že vse življenje,” je dejala Koprčanka, ki jo judo spremlja od petega leta starosti.
Pripravljena na sladke skrbi
Pozneje si je Leškijeva nekaj časa vzela tudi za novinarje. Uvodoma je povedala, da jo zdaj čakajo zgolj sladke skrbi, saj bo veselje ob zmagi še kar trajalo. “Ta nasmeh bom nosila še dneve in tedne. Ne nazadnje bom zdaj olimpijska prvakinja vsaj štiri leta in če me bo štiri leta spremljal ta nasmeh, se ne bom nič pritoževala.”
Dodala je, da je bil najtežji torkov preizkus zanjo, zlasti s psihološkega vidika, ko se je pomerila s francosko zvezdnico juda, Clarisse Agbegnenou, ko je vsa dvorana glasno navijala za tekmico. “Psihološko najtežje je bilo pred in med polfinalno borbo, ko je res toliko ljudi navijalo za mojo nasprotnico," je bila odkrita Leški. “Clarisse je bila favoritinja za zlato. Da mi je uspelo to prestati, je bil brez dvoma zame velik dosežek. Že samo tista borba je bila zmaga dneva.”
Kljub zlati kolajni, s katero se je v judu v kategoriji do 63 kg na olimpijskem prestolu pridružila rojakinjama Urški Žolnir (2012) in Tini Trstenjak (2016), pa varovanka trenerja Luke Kuralta še ne ve, koliko oddiha si bo lahko zdaj privoščila, ga pa vsekakor z veseljem pričakuje. “Bomo videli, kako bo s počitnicami. Upam, da si bom lahko vzela kaj časa, načrtov za zdaj še nimam. Glede na razplet olimpijske tekme si lahko vzamem čas,” je v smehu pogovor sklenila Leški, ki je zlato kolajno osvojila natanko sto let po prvih slovenski zlatih kolajnah na olimpijskih igrah. Te je na igrah leta 1924, ki so prav tako potekale v Parizu, osvojil legendarni telovadec Leon Štukelj.
