Chamonix, Sarajevo, Soči

Pred 90. leti, ko so v Chamonixu prvič prižgali olimpijski ogenj na zimskih igrah, je geslo, ni važno zmagati temveč sodelovati, bilo edino, ki je kaj veljalo. Vmes se je svet začel temeljito spreminjati, olimpizem naslednjega pol stoletja še najmanj.

Juretovo Sarajevo in konec amaterizma

Olimpijsko geslo je dolga desetletja veljalo za večino slovenskih nastopov. Sedemdeseta leta so nakazovala dvig kakovosti, vse do leta 1984. Pred 30 leti je bil za naše kraje najpomembnejši mejnik doslej, ko so bile igre v takrat našem Sarajevu. V več pogledih. Kdor je imel srečo, da si jih je lahko ogledal v živo, še dandanes nosi živ spomin na vse dogodke. Igre so bile naše, ne samo zato, ker smo bili takrat del Jugoslavije, ampak tudi zato, ker jih brez slovenskih smučarskih delavcev ne bi mogli izvesti.

Bila so to leta slovenskega smučarskega prebujanja, vzpona evforije in junakov planinskega čaja. Igre v Sarajevu so bile največji mejnik v slovenski smučarski zgodovini. Prva slovenska kolajna na zimskih olimpijadah je bila osvojena na zasneženih hribih Bjelašnice. In proti vsem zakonom narave jo je osvojil Primorec, Jure Franko. Nikoli ne bo pozabljena. Pri nas pač ni smučišča na vsakem koraku, kot so ga imeli njegovi sodobniki Bojan Križaj in pokojni Boris Strel.

Sarajevo se je na žalost zapisalo v zgodovino tudi zaradi uničenja in vojne, ki so bosansko prestolnico doletela le sedem let po igrah. Sarajevske igre so bile v obdobju zatona izvorne olimpijske ideje, ko je vajeti mednarodnega gibanja že prevzel Španec Juan Antonio Samaranch, pod katerim so športni profesionalci dobili prostor na igrah. Križarska vojna s športnimi profesionalci, ki jo je dolga desetletja vodil Avery Brundage, za njim pa še Lord Killanin, je bila skoraj že izgubljena. Povsem sicer še ne: tako Ingemarju Stenmarku ni bilo dopuščeno tekmovati. Njegovi oglasni prihodki bi morali romati na račun švedske zveze, njemu pa bi pripadla le provizija. Legendarni Šved se je raje odločil za denar kot za olimpizem.

Predragi Soči

Trideset let po Sarajevu in 90 po Chamonixu so igre dosegle novo ločnico. So najbližje toplemu morju doslej, ko se klima od mile v zimsko temeljito spremeni vsega v 100 kilometrih zračne črte. Zanje so temeljito spremenili podobo ruskega obmorskega letovišča in uro vožnje oddaljenega gorovja, ki je bilo še pred leti naravna oaza, zdaj pa tudi tam zima ni več, kot je bila, saj so s predori spremenili klimatska razmerja. Denar je vladar, igre so stale 37,5 milijard evrov, kar je znesek, ki ga zagotovo nihče ne bo več dosegel, kaj šele presegel. Kje so časi Lillehammerja 1994, ko so Norvežani igre vrnili športu. Bile so fantastična zmaga športa in skandinavske športne kulture. In, spet, z letnico 4 na koncu, ki je slovenskemu smučanju očitno nadvse naklonjena - prinesla je tri odličja ob najmanjši odpravi vseh časov.

Samo zlato še manjka

Bodo igre v Sočiju 20 let pozneje tudi tako naklonjene slovenski odpravi? Predvsem pa - bodo prinesle prvo zlato zimsko olimpijsko odličje, ki ga slovenski šport še čaka?

Slovenija ima na igrah svoje adute, tudi za zlato. Izrazitih je približno toliko kot na prejšnjih, a v Soči prihajajo z izklesanimi izkušnjami ter s popotnico iz minulih in te sezone. Alpska smučarska ekipa je sicer le bleda senca nekdanjih odprav, od Innsbrucka 1976 še ni bilo skromnejše. Če izvzamemo Tino Maze, ki je ob smučarju skakalcu Petru Prevcu prvi slovenski adut za kolajno. Pa tudi Prevc ima zadnje čase v ekipi še koga, ki se lahko zavihti na stopničke, predvsem pa zadnji dosežki kažejo, da odličje z ekipne tekme ne bi smelo izostati.

Ne bi odpisali niti Jakova Faka, ki ima podobno kot Švicar Simon Ammann neverjeten nagon v lovu na odličja na velikih tekmovanjih. In konec koncev, vedno smo veliko pričakovali od deskarjev, ki pričakovanj doslej niso uresničili. Za nekatere je deskar Žan Košir skriti, za druge pa celo naš glavni adut za odličje.

Soči je pomemben za primorski zimski šport. 30 let po Juretu Franku je na naših tleh znova zrasel olimpijec, smučarski skakalec Jaka Hvala, ki - žal - v zadnjem času ni v formi in bo, kot zdaj kaže, predvsem rezerva. V najboljšem primeru se mu obeta eden od treh možnih nastopov.

Igre v Sočiju so prve v zgodovini, na katere se je prebila slovenska hokejska odprava, ki je tudi tak čudež, kot Primorec na zimskih igrah. Samo primerjate število hokejistov v državi z enim resnim klubom s tekmeci, ki bodo igre gledali doma. Če to ni čudež ...

ROK MAVER