Cilj Fabia Rizzija: da bi shodil

Tedaj mu je nenadoma počila žila v možganih (anevrizma) in v trenutku so se njegovi življenjski cilji sesuli. Od tedaj dalje je na invalidskem vozičku. Živi v domu starejših Danica v Gažonu, ob njegovi večni ljubezni glasbi (13 let je delal v glasbenem uredništvu Radia Koper) pa je nove izzive našel tudi v boccii, dvoranskem balinanju za invalide.

“Najprej bi poudaril, da boccia ni slengovski izraz, ampak je uveljavljeno ime za to športno igro tako v mednarodnem prostoru kot tudi v slovenskem jeziku. Dvoransko balinanje za invalide je le dodatni termin, ki služi za pojasnjevanje, za kaj pri tem športu gre.”

> V soboto ste imeli državno prvenstvo. Kako je šlo?

“Slabo, saj sem bil le četrti. V polfinalu sem izgubil z Natalijo Đorđevič, nato za tretje mesto še z Natalie Finkšt. Pričakoval sem ubranitev lanskega naslova, tako da sem bil razočaran. Bo pa naslednje leto boljše.”

> V štafeto vas je povabila prav vaša sotekmovalka v boccii Natalie Finkšt z vprašanjem o vaših izkušnjah na mednarodnih tekmovanjih. Kakšne so?

“Na mednarodnih tekmovanjih je klasifikacija zelo stroga. Na začetku SP, EP ali paraolimpijskih iger je vsak glede na gibalne sposobnosti na novo razvrščen v enega od štirih razredov. To opravi petčlanska komisija, ki jo sestavljajo zdravniki, fizioterapevti in trenerji. Žal v Sloveniji še nimamo kvalificiranega klasifikatorja, ki mora za to opraviti zahtevno usposabljanje in izpit. Tako so nam lani v višjo kategorijo prekvalificirali Štefko Peklar, letos na SP pa mene. Iz kategorije BC 1 so me premestili v BC 2, tako da sem moral nastopiti brez spremljevalca.”

> To je bil velik hendikep?

“Ja, imel sem težave, saj sem moral brez spremljevalca priti v boks za metanje krogel in se gibati v njem. Zato sem tudi doživljal poraz za porazom in na koncu osvojil 62. mesto. Moral sem se soočiti z dejstvom, da boccio treniram šele tri leta, ostali pa po 15, 20 let.”

> Ste pa se od drugih tekmovalcev tudi kaj naučili?

“Od velikih reprezentanc sem se naučil, kako in koliko je potrebno trenirati. Od njih sem se naučil tudi izjemnega ferpleja, in kako prenašati poraze. Videl sem različne načine metanja, Španec je kroglo brcnil z nogo. Nekdo je igral brez nog in rok, boccio je vrgel samo z enim štrcljem. V kategoriji najbolj oviranih igrajo s pomočjo rampe, ki jim jo nastavijo asistenti. Na glavi imajo nekakšno anteno in z njo porinejo kroglo po rampi.”

> Kaj je pri bocci najpomembnejše?

“Najpomembnejša je glava. Biti moraš koncentriran pri vseh metih. Pomembna je tudi natančnost, da ne vržeš krogle premočno ali prelahko. Taktično pa poskušaš čim prej zapreti beli balinček.”

> Kdo vas uči uči pravilne tehnike metanja?

“Emso Šabić je naš trener v obalnem društvu, medtem ko je selektor v reprezentanci Izidor Janc-Izi. Prav on me je navdušil za boccio. Odličen je, predvsem pa je dober prijatelj.”

> Kaj vam pomeni boccia?

“Skoraj vse v življenju. Nad boccio je samo še moja spremljevalka Lea Hedžet. Brez nje ne bi zmogel vsega tega. Rad bi shodil, to je moj največji cilj v življenju. A se sigurno ne bom predal.”

> Ali imate med športniki kakšnega vzornika, ki vam je še posebej všeč?

“Ja. Alexa Del Piera in Gianluigija Buffona. Dokazala sta, da sta prava športnika, saj sta ostala pri Juventusu, čeprav je igral v drugi ligi. Sicer od vedno navijam za Juve. Letos bomo po dolgih letih spet državni prvaki.”

> Komu boste predali štafeto?

“Naj ostane kar na Plavjah. Predajam jo moji sosedi Ireni Čok, večkratni državni prvakinji v podvodni fotografiji. Kdaj se je navdušila za ta šport?”

DENIS SABADIN