Članica SK Gorica Ana Bucik na čilskem snegu

LA PARVA> Članica SK Gorica, B reprezentantka, 17-letna Ana Bucik, je konec avgusta dobila povabilo trenerja A reprezentance Andreja Možine, da se pridruži kombinirani A in B ekipi na 20-dnevnih septembrskih pripravah v čilskem smučarskem središču La Parva. Najboljša primorska alpska smučarka - letos tudi absolutna državna prvakinja v superkombinaciji - je vabilo izkoristila z veseljem. Povišani toni med tekmovalci in smučarsko zvezo, ki zadnje dni odmevajo zaradi obvezne lastne denarne udeležbe, težke pet tisočakov evrov, pred podpisom pogodb, je niso vznemirili. Bucikova je ob podpori družine in pokroviteljev tudi za odhod na nekatere prejšnje (in seveda tudi na tokratne) nadstandardne priprave morala sama seči v žep.

Z njo smo se pogovarjali po nedeljskem treningu v La Parvi, ko je vtise strnila takole: “Prvi dnevi so zahtevali kar nekaj privajanja. Začne se s petimi urami časovne razlike, s prilagajanjem na večje napore na veliki nadmorski višini v Andih in s prehodom iz našega poletja v tamkajšnjo zgodnjo pomlad. Čeprav je La Parva 2700 metrov visoko, je vreme kot pri nas v začetku aprila. Zjutraj je mraz, potem se precej segreje in v dolini snega že zmanjkuje. Proge so sicer zjutraj zelo trde, potem pa se podlaga precej zmehča. Na srečo treniramo v glavnem na višinah nad 3000 metri, hitre discipline pa tudi 3600 metrov visoko.”

Bucikova, ki je na mladinskem SP s sedmim mestom v kombinaciji dosegla najboljšo letošnjo uvrstitev Slovenk na tem tekmovanju, bo v Čilu še do konca tedna vadila z B reprezentanco in s članicama A ekipe Marušo Ferk in Vanjo Brodnik. Z razmerami in napredkom je zadovoljna, z življenjem v čilskem visokogorju pa malo manj: “Tako tehnično kot telesno sem na višji ravni kot na lanskih pripravah. Ko se primerjam z dekleti iz kanadske in francoske ekipe za evropski pokal, kjer se želim v novi sezoni uveljaviti, mi kaže dobro. Delavci smučišča in naše osebje lepo skrbijo za proge, svoje pa je dodalo še vreme, saj smo v 16 dneh le dvakrat preživele dan brez smuči, pa še to zaradi počitka. Takrat sem imela tudi čas za ogled La Parve, ki je precej pusta. V glavnem so tu le hoteli in restavracije. Ni niti dreves niti trgovin. Srečaš predvsem tuje ekipe. Čeprav kraj ne sodi med mondene, so cene kar visoke, domačih smučarjev pa je komaj kaj.”

Čeprav je delovni dan reprezentance dolg in naporen (po dopoldanskem smučanju sledi popoldanska kondicijska vadba), ostaja Ani proti večeru kar nekaj časa za druženje z ostalimi smučarkami, sprostitev v bazenu in ob namiznem tenisu ter za kakšno obvezno gimnazijsko učenje ali zaželeno zanimivost na spletu ob prenosnem računalniku. Primorka ugotavlja, da je Čile za tujega turista nekoliko zahtevnejši od naših krajev: “Mi v glavnem bolje govorimo špansko kot sicer prijazni natakarji angleško. Zgradbe in oprema so stari in dotrajani, domačini pa imajo dokaj težko življenje. V mestih v dolini se vrstijo demonstracije, veliko je nasilnih kriminalnih obračunov. Tako bo ogled dobro uro vožnje oddaljene prestolnice Santinago prišel na vrsto le v organizirani skupini pred poletom v domovino.”

IGOR MUŠIČ