Dejavniki tveganja v ekipnih športih
Dušan Podpečan, mnogim znan iz rokometnih logov, je ob pisanju magistrske naloge na Fakulteti za management opravil raziskavo med trenerji ekipnih športov v Sloveniji. Zanimalo ga je, kateri dejavniki vplivajo na uspešnost ekipe. Izsledki raziskave kažejo, da so za uspeh najpomembnejši dobri medsebojni odnosi in urejene razmere za vadbo, vključno s financami. Na repu pa so dejavniki, na katere trenerji in igralci ne morejo vplivati, kot so sojenje, sreča in zapisi v medijih. Raziskavo objavljamo v nadaljevanju.
V sodobnem športu je rezultat na koncu sezone izredno pomemben. Pritiski na vodstvo, trenerje in igralce se povečujejo. Šport zaposluje, zabava in združuje vse več ljudi. Klubi so postali vpeti v gospodarstvo in z uspehi, prepoznavnostjo in velikim številom privržencev postajajo zanimivi tudi kot marketinško orodje podjetij.
Tako kot v podjetjih tudi v športu ni zagotovila za uspeh na koncu sezone. Na uspešnost vplivajo različni dejavniki. Večina dosedanjih raziskav, ki je obravnavala tveganja v športu, so obravnavale medicinske vidike oziroma tveganje poškodb, ki seveda močno vplivajo na uspešnost. Seveda pa poškodbe niso edini dejavnik tveganja in po rezultatih naše raziskave, ki je zajela trenerje ekipnih športov, pripisujejo le ti nekaterim drugim celo večji pomen oziroma vpliv na rezultat. Verjetno bi bil rezultat pri individualnih športih drugačen. Ob pogovoru s trenerji, se jim je zdela tema nadvse zanimiva. Zaradi množice športov sem se odločil za ekipne športe, ki so po mojem mnenju precej dobro organizirani in pokriti s krovnimi zvezami, katere so mi omogočile stike za izvedbo raziskave. Ciljna skupina so bili trenerji ekipnih športov, ki delujejo v Sloveniji. Čeprav za (ne)uspehe odgovarjajo tudi igralci in vodstva klubov, so v prvi liniji in pod največjim pritiskom najpogosteje trenerji.
V sklopu raziskave ob pisanju magistrske naloge na Fakulteti za Management v Kopru, sem s trenerji ekipnih športov določil dejavnike, ki po njihovem mnenju vplivajo na rezultate ekipe. Lahko jih imenujemo tudi dejavniki tveganja. Podobne raziskave še nisem zasledil, zato smo osnovni izbor dejavnikov morali narediti sami s trenerji. Anketa je bila spletna in je potekala ob koncu sezone 2012/2013. V njej so sodelovali trenerji hokeja, odbojke, košarke, nogometa in rokometa. Odziv je bil dober, saj je anketo, ki je bila precej obsežna (raziskovali smo tudi stil vodenja in odnos do tveganja), rešilo preko 600 trenerjev. V spodnji tabeli vidimo konkretno vprašanje in skupne rezultate. Pomembnost posameznega dejavnika je bila ocenjena z lestvico od 1 do 5 (1 > ni vpliva, 2 > mali vpliv, 3 > srednji vpliv, 4 > velik vpliv, 5 > odločilen dejavnik). Njihova skupna povprečna vrednost je bila 3,51 , kar kaže na to, da so bili dejavniki dobro izbrani, saj jih ima večina velik vpliv na rezultat na koncu sezone.
Očitno so vsi trenerji precej enotni glede pomembnosti odnosov v ekipi, saj je ta kategorija zasedla prepričljivo prvo mesto in ni kazala kakšnih bistvenih odstopanj po različnih demografskih kazalnikih. Sledijo pričakovane kategorije, brez katerih seveda ni uspehov. Pri slednjih se že opažajo manjše razlike med nekaterimi segmenti trenerjev. Veseli tudi dejstvo, da so se dejavniki kot so sreča, sojenje in zapisi v medijih, ki so zunanji dejavniki, na katere imajo trenerji tudi najmanj vpliva, uvrščeni na rep lestvice rezultatov naše ankete. S tem so pokazali zrelost in zavedanje, da je končni rezultat ekipe odvisen predvsem od njihovega dela ter razmer v klubu in ne iščejo krivcev v nekih zunanjih dejavnikih.
Po analizi podatkov smo prišli do nekaterih dodatnih ugotovitev. V nadaljevanju omenjamo razlike po demografskih spremenljivkah, ki so statistično značilne (< 0,05) po metodi t-test oz. ANOVA.
Razlike med trenerji:
Spodaj so omenjene samo statistično značilne razlike, ki se pojavljajo v posameznih demografskih kategorijah. Anketa je bila precej obsežna in poleg 14 dejavnikov tveganja, vsebovala 10 različnih demografskih kategorij in sicer spol, starost, zaposlitveni status, stopnja izobrazbe, starostna skupina ekipe, rang tekmovanja, trenerski staž, spol ekipe, vrsta športa in igranje pred trenerskim obdobjem. Ob rezultatih (in grafu) statistično značilnih razlik, ki so bile vredne predstavitve, smo dodali tudi skromen komentar. V nekaterih kategorijah opaznejših razlik ni bilo, kar kaže na to, da nam zgornja tabela že pokaže bistvo.
Spol
Poškodbe in bolezni v povprečju kot pomembnejše ocenjujejo ženske (Mm > 3,6; Mž > 3,9), prav tako tudi sojenje (Mm > 2,8; Mž > 3,2). Če primerjamo razlike med rezultati po spolu, lahko opazimo, da večjih razlik ni, saj smo ugotovili opazne razlike samo v dveh kategorijah. To razliko v teh primerih lahko verjetno pripišemo večjemu čustvenemu odzivu ob poškodbah in sojenju.
Starost trenerjev
V spodnjem grafu se lepo vidi kako starejši trenerji pripisujejo vedno večji pomen kar štirim dejavnikom. Z leti in to seveda pomeni z izkušnjami, trenerji spoznavajo, da so finančna urejenost, zdravstvena podpora in izkušenost ekipe pomembnejši, kot so si to predstavljali, kot mlajši. Tudi medijem pripisujejo večji pomen, kar pa je še vedno na zadnjem mestu. Mogoče bi si morali spodnji graf pogledati predvsem mlajši trenerji in premisliti ali ne podcenjujejo nekaterih dejavnikov. Potrebno pa je tudi razumeti drugačne poglede mlajših, ki jim na začetku denar in zapisi v medijih še ne pomenijo toliko oz. tega še ne pričakujejo. Toliko stika s poškodbami in izkušenejšimi igralci pa prav tako še nimajo.
Zaposlitveni status
Glede na zaposlitveni status pomembnost finančne urejenosti najbolje ocenjujejo neaktivni, najnižjo povprečno oceno pomembnosti pa so podali šolajoči (Mšolajoči > 3,7; Maktivni > 4,0; Mneaktivni > 4,4; Mbrezposelni > 4,3). Čeprav je anketa spraševala po vplivu na rezultat ekipe, se verjetno pozna tudi sam status trenerjev in zaradi tega je pričakovano večja pomembnost finančne urejenosti pri brezposelnih in neaktivnih.
Stopnja izobrazbe
S stopnjo formalne izobrazbe se opazi trend upadanja pomembnosti podpore navijačev in okolja ter zapisov v medijih. Z višjo izobrazbo so tudi trenerji samozavestnejši in sta jim ta zunanja dejavnika tudi manj bistvena.
Rang tekmovanja
Selekcijo (nakup) igralcev v povprečju najpomembneje ocenjujejo trenerji reprezentance (M > 4,3) in trenerji ekip, ki se udeležujejo domačih prvenstev in evropskih pokalov (M > 4,1), sledijo trenerji ekip, ki se udeležujejo članskih državnih prvenstev (M > 3,9), najmanjšo pomembnost selekciji igralcev pa pripisujejo trenerji ekip, ki tekmujejo v mlajših kategorijah (M > 3,7). Razumljivo je, da so ob višjem nivoju tekmovanja tudi večja pričakovanja, vložki, pritiski in konkurenca. Prav zaradi tega je že samo kadrovanje lahko odločilno. Še najtežje je seveda trenerjem reprezentanc, ki so še bolj omejeni z izborom, še posebej v manjših državah kot je naša. Podobno je z izborom pomočnikov, s tem da na reprezentančnem nivoju ta dejavnik še posebej izstopa. Trenerji reprezentanc imajo veliko igralcev razpršenih v veliko klubih in državah, zato vsega ne uspejo spremljati sami in potrebujejo res dobre in zanesljive pomočnike. Prav tako je na velikih tekmovanjih zelo malo časa med tekmami za analiziranje lastne igre in igre nasprotnikov in tu je dobra strokovna pomoč nujna.
Različni športi
Glede na šport so razlike v povprečni oceni pomembnosti poškodb in bolezni ter sojenja. Poškodbe in bolezni najpomembneje ocenjujejo trenerji odbojke (M > 4,1), sledi košarka (M > 3,8), rokomet (M > 3,6), nogomet (M > 3,6) in hokej (M > 3,0). Sojenje pa so kot najpomembneje v povprečju ocenili trenerji košarke (M > 3,1), sledi rokomet (M > 3,0), nogomet (M > 2,8), odbojka (M > 2,5) in hokej (M > 1,0). Malo razlik je tudi med različnimi športi. Zelo pohvalno je, da se je sojenje po pomembnosti uvrstilo pri repu dejavnikov, ki vplivajo na rezultat. Čeprav so po tekmah glave večkrat še prevroče in se v medijih izpostavljajo napake sodnikov, trenerji očitno postavljajo kopico drugih dejavnikov pred tega in prav je tako, saj imajo na druge veliko večji vpliv. Vpliv poškodb in bolezni na rezultat, pa je lahko odvisen tudi od možnosti menjav in kadrovanja, še posebej v športih z igralci v ekipi, kar pa je v različnih panožnih zvezah urejeno različno.
Glede na število kategorij in dejavnikov tveganja je razlik malo in so nekako tudi razumljive. Slovenija dosega na športnem področju izjemne uspehe. Tudi rezultati te ankete nam potrjujejo, da to ni naključje. Zaradi tega lahko upamo, da ob vsaj urejenih osnovnih pogojih za treniranje, športnih uspehov tudi v prihodnosti ne bo manjkalo. Moje osebno mnenje je, da temelji slovenski ekipni šport na dobrih in zdravih temeljih, kar se tiče dela trenerjev in da se dobro zavedajo njihovega deleža in kaj prinaša uspehe. Verjetno se lahko zahvalimo tudi dobremu izobraževanju trenerjev, ki nato nizajo odlične uspehe v skoraj vseh kategorijah in športih, še posebej, če upoštevamo velikost države in njeno gospodarsko (finančno) stanje.
Zahvaljujem se vsem trenerjem in športnim zvezam za pomoč pri raziskavi ter jim želim tudi v prihodnosti veliko športnih uspehov.
Avtor: DUŠAN PODPEČAN
