Do dvorane kar s kolesom
Če bi sklepali iz televizijskih poročil, je Izrael zaradi Gaze v vojnem stanju, a razlike med pokrajinami so velike. Novogoriški odbojkar Alan Komel si je kruh služil na severu, kjer se je od stanovanja do športne dvorane vozil kar s kolesom.
ACRE > Po prvem letu igranja v prvi izraelski odbojkarski ligi se je na aktivni dopust domov, v Novo Gorico, vrnil Alan Komel. Nekdanji sprejemalec državne reprezentance ta čas trenira z matičnim klubom - Salonitom, vmes pa je našel čas tudi za predstavitev svoje zdomske izkušnje za naš časopis. Izrael med Slovenci ta čas ne slovi ravno kot privlačna destinacija, pa vendar se bo Alan oktobra ponovno odpravil tja. In kaj ga je prepričalo?
“Ogledniki kluba Happoel iz kibuca Kfar Maserik v bližini mesta Acre - nedaleč od Haife - so me v času igranja za grško Lamio že dalj časa spremljali. Kljub mojim pomislekom - najprej zaradi vojne v Siriji in po tem zaradi nemirov v Gazi -, -so bili vztrajni. Ponudba je bila ugodna, dogovori pa zelo natančni in korektni. Kmalu po prihodu sem se prepričal, da je kraj, kjer bom živel, zelo miren, pa tudi kasneje, ko sem zbral vse izkušnje z gostovanj, ni bilo nikakršnih težav. Vseh osem prvoligašev je namreč skoncentriranih v srednjem in severnem Izraelu, kjer ni čutiti nikakršnih napetosti. Nemiren je le jug.”
Kljub prevladujočim dobrim izkušnjam je Izrael vendarle drugačen svet. Gost se mu mora prilagoditi, po tem pa gre vse gladko, zagotavlja Komel: “Vse deluje izredno profesionalno in natančno. Ko sem priletel v Tel Aviv, je uradnike že čakalo priporočilno pismo od kluba, napisana so bila vsa dovoljenja, med natančnim pregledom in zaslišanjem ob vstopu v državo pa je bil prisoten predstavnik kluba. Po formalnostih me je odpeljal 250 kilometrov daleč v naselje hišic, kjer se mi je kasneje pridružila tudi družina. V nadaljevanju je bilo hitro urejeno vse ostalo - od opreme, do hrane v restavraciji in prevoza. Do dvorane je bilo le nekaj minut s kolesom, za ostalo pa so poskrbeli v klubu ali ljudje iz kibuca.”
Zapletov s plačili v Izraelu ni bilo. V prvi ligi je zelo strogo licenciranje. Klub, ki ne poravna pravočasno vseh obveznosti, v naslednji sezoni ne igra, natančnost pri financah pa je v Izraelu stvar kulture, poudarja Alan: “Ko se o čem pogovarjaš, znajo biti Izraelci malenkostni in zahtevni, vendar pa je ob koncu, ko si sežeš v roke, jasno, da boš dobil pravočasno točno to, za kar si se dogovoril - tudi če nisi nič podpisal.”
Klub sicer ni bogat, a so njegovi podporniki zanesljivi. Glavni pokrovitelj je regija, precej zagotovi kibuc, nekaj pa - po obveznih obiskih klubskega vodstva, kapetana in najstarejšega igralca - primakne še močna in raznovrstna industrija - od prehrambene do orožarske. Izrael je za odbojkarski svet sicer postal nekoliko zanimivejši prav letos, ko se je bolj odprl za tujce. Vsaka izmed osmih prvoligaških ekip, ki igrajo v trikrožnem sistemu, lahko najame tri. V Happoelu sta Komelu delala družbo še dva. Izstopal je madžarski organizator igre Robert Koch, sicer nekdanji član Piacenze. Primorski odbojkar se je letos veselil državne in pokalne lovorike, jeseni pa se mu obeta igranje v Evropi. Značilnosti izraelske lige je predstavil takole: “Veliko se igra na moč. Nadarjene mladine ne manjka, primanjkuje pa taktičnega in analitičnega znanja. Ekipe delajo preveč napak in to v zadnjem času vodstva klubov želijo zmanjšati z angažiranjem tujcev, ki pomagajo tudi v kampih za mlade odbojkarje. Pri nas smo na pobudo tujih igralcev uvedli računalniško obdelavo. Sicer pa strokovni štab res živi s klubom. V navadi je, da na večer pred tekmo osebje kluba pripravi večerjo, kjer se skupaj družimo.”
Happoelova domača dvorana je bila med sezono dobro obiskana. Vedno je bilo v njej jedro vsaj petstotih organiziranih navijačev, na derbijih z Maccabijem iz Tel Aviva pa je del domačih navdušencev moral ostati pred razprodano dvorano z 2500 sedeži.
“V Izraelu je lepo igrati, ker so dvorane polne strastnih navijačev. Ko kaj dobrega narediš, so vsi na ograji. Hrupa in transparentov ne manjka, a varnost ostaja vedno na visoki ravni. Dobro je tudi to, da ni dolgih poti. Vožnje so dolge največ dve uri in pol. Edina daljša pot je bil klubski izlet ob koncu leta na potapljanje in zabavo v Eilat ob Rdečem morju.
Novogoriški sprejemalec, 191 cm visoki Alan Komel, ima pri 32 letih za sabo lepo odbojkarsko pot. Zrasel je v Salonitu, nadaljeval v Prvačini, z ACH Volleyem je igral v ligi prvakov, do leta 2012 pa je bil steber reprezentance. V zadnjih šestih letih je igral v Italiji, Grčiji in Izraelu, vmes pa je uspel dokončati tudi študij gospodarskega inženirstva. Letos je z izraelskim Happoelom iz Acreja postal državni in pokalni prvak.
Življenje v kibucu
Za tujca je posebna izkušnja življenje v kibucu - v ograjeni varovani soseski, v kateri je občutek skupnosti in pripadnosti zelo močan in kjer je poskrbljeno skoraj za vse - od močnega kmetijstva in podjetništva do kakovostnega bivanja, varstva otrok, preskrbe in rekreacije. Začetno prilagajanje je Primorec, ki je bival v kibucu Kfar Maserik v predmestju Acreja in pol ure od velemestne Haife, hitro prebrodil: “Judje se sicer najraje družijo in poslujejo med sabo. Do tujcev so na začetku nezaupljivi, a ko živiš z njimi, si vzamejo čas, da te spoznajo, kar za tujca niti ni težko, saj že 12-letni otroci zelo dobro govorijo angleško. Ko vidijo, da si v redu, postanejo zelo gostoljubni. Kot družina smo bili vabljeni na večerje, sinu so posojali igrače, nam pa razno drobno opremo. Za naše predstave prav neverjetno pa je bilo, kako se množica otrok iz sicer praviloma velikih družin brezskrbno igra na cesti. K temu precej prispeva tudi popolna prepoved zunanjega prometa v bivalnem delu naselja. Avtomobili morajo ostati na zunanjem parkirišču, skozi vrata pa gredo le pešci, kolesarji in preskrba.”
IGOR MUŠIČ
