Dobro se da urediti glavo
Aleš Žontar je z naskokom postal prvi zmagovalec Istrskega maratona. 32-letni član ŠD Prežganje blizu Litije, ki je zaposlen v slovenski vojski, je prispel z več kot 15-minutnim naskokom pred tekmeci.
KOPER > “Super, odlično, čeprav je to eden od težjih maratonov, kar sem jih tekel. Med 22, na katerih sem sodeloval, je samo še gorski maraton štirih občin težji, a tisti je pač gorski,” je povedal neposredno po prihodu v cilj.
> Zakaj je bil tako težak?
“Ker ni ravnin. Ko zadihan premaguješ klanec, te potem zmanjka na ravnini. Tam čutiš pomanjkanje energije in moči. Drugi maratoni so vsi po ravnem.”
> Kako je bilo na progi?
“Nobene krize nisem doživel od starta do cilja. Pred maratonom sem se dobro ogrel s svojo skupino. Najprej sem bil v vodilni skupini, po prvih hribih pa sem šel naprej, to je po osmih kilometrih in potem sem samo stopnjeval do cilja.”
> Vas je presenetil klanec ljubezni?
“Klanec ljubezni je res naporen, ampak se ga zmore. Ni bilo problemov.”
> Kakšna se vam je zdela organizacija Istrskega maratona?
“Glede na to, da je prvi, ima še kakšne porodne težave, ampak mislim, da so dobro opravili svoje delo. Policija in spremstvo spredaj sta dobro usmerjala tekače. Temperatura je bila pravšnja, ni deževalo, morda bi lahko bilo na startu več tekačev.”
> Kako se počutite kot zmagovalec prvega Istrskega maratona?
“Odlično, saj sem izboljšal tudi osebni rekord za par sekund, čeprav je bila proga med najtežjimi. Poleg tega pa sem pred enim mesecem tekel tudi na maratonu v Barceloni.”
> Po 42 pretečenih kilometrih delujete neverjetno sveže. Kot da ne bi bili utrujeni?
“Ja, res je, lahko bi še malo tekel, a ne še dodatnih 42 kilometrov. Pozna se, da imam letos za sabo veliko treningov. Na mesec pretečem približno 400 kilometrov, od tega je tudi nekaj gorskih tekov. Na teden pretečem približno 120 kilometrov.”
> Zakaj tečete?
“Zaradi nekakšnega zadoščenja, ker prehitim konkurenco. Poleg tega se med maratonom da dobro urediti glavo. V miru lahko pri sebi razmišljaš o življenjskih zadevah.”
> Kot na primer?
“Razmišljaš o službi, o partnerki, otrocih, o vsem pomembnem. V zadnjih kilometrih pa ne razmišljaš več, temveč samo želiš čim prej priti do cilja.”
> Ali morda razmišljate o ambicioznejših ciljih, olimpijskih igrah?
“Ne, na to ne računam. Niti nimam konstitucije, da bi lahko upal na olimpijske igre. Mislim, da je potrebno biti realist: moj domet so takšna tekmovanja.”
DENIS SABADIN