Dolga pot od Ločnika do Rima
“Mladi so hitri na stezi, toda stari so tisti, ki poznajo pot.” To je življenjska modrost zamejskega nogometnega trenerja Edoarda Reje, ki se je tik pred prazniki mudil v Goriških Brdih.
DOBROVO>Prednovoletni čas zdomcem običajno ponuja priložnost za obisk domačih krajev in druženje v sproščenem pogovoru. Povabilu domačega nogometnega kluba in Občine Brda se je odzval 66-letni Edoardo “Edy” Reja, ki je v družbi nekdanjih briških športnikov in športnih delavcev orisal nekaj epizod, osebnosti in anekdot, povezanih z njegovo življenjsko in športno potjo. Aktualni trener italijanskega prvoligaša Lazia ima slovenske korenine po očetu iz Vipolž in materi iz Oslavja ter se razumljivo izraža v slovenskem jeziku.
>o profesionalnih nogometnih začetkih: “Poln kovček sanj, to je bila moja edina popotnica iz domačega Ločnika, od koder sem s 16. leti odšel v Ferraro k Spalu, v Palermo in nato k Alessandriji.”
> o sorazmerno kratki igralski karieri, ki jo je sklenil že pri 30. letih: ”To so bili drugi časi z drugačnim sistemom treniranja za nogometaše, ki so bili v tej starosti domala že odpisani. Zdaj se igralsko kariero neredko podaljša čez 35 let. Okrevanje po poškodbah ni več vprašljivo. Pomembno je, da se igralci držijo športnega načina življenja in se ognejo ponočevanju.”
> o trenerskih poti, ki so jo zaznamovali začetki v nižjih ligah, ter številne bitke za obstanek in napredovanje med tretjo in prvo ligo: ”Zadnjih sedem, osem let obiram sadove svojega trenerskega dela oziroma dobivam pravo zadoščenje. Če bi uspeh prišel prej, ne bi bilo nič narobe.”
> o še enem Goričanu in nekdanjem soigralcu Fabiu Capellu: “Slišiva se po telefonu, a ne razčlenjujeva nogometnih tem. V tem pogledu je sila zadržan.”
> o trenerskih vzornikih: ”Nedvomno je moj vzor Enzo Bearzot. Ne le zavoljo trenerskih vrlin, pač pa tudi zaradi spodobnega obnašanja in poštenega odnosa, s katerim je znal povezati nogometno skupino.”
> o obdobju pri Napoliju med letoma 2005-2009: ”Pod Vezuvom so nori na nogomet. Od dela navijačev še vedno dobivam telefonske klice in sporočila podpore.”
> o rimskem rivalstvu: “Če bi doživel še peti poraz v mestnem derbiju, bi se bržčas moral izseliti iz prestolnice. Šalo na stran. Je pa res, da so obračuni Rome in Lazio posebni. Ko smo v zadnjih sekundah dosegli zmagoviti gol, sem se prepustil čustvom in stekel proti navijačem. Kot v transu. Po ogledu posnetkov sem se vprašal: sem to res jaz?”
> o pritiskih pri Laziu: ”Sedem radijskih postaj spremlja dogajanje v klubu ter nenehno razčlenjuje, zakaj sem na igrišče poslal tega, zakaj ne onega. Če vse to poslušaš, postaneš nor.”
> o vročih nogometnih okoljih, Neaplju, Splitu in Rimu, kjer je deloval v zadnjih letih: ”Vselej moraš biti na preži in pripravljen na vse. V tem pogledu je težko, a hkrati prinaša veliko zadoščenje. To so mesta, ki imajo nogometni utrip.”
> o slovenski reprezentanci:”Ni bilo nobenih stikov v smeri, da bi prevzel izbrano vrsto. Sicer pa menim, da ste opravili veliko delo z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo. Nov selektor prinaša tudi nov ciklus, toda verjamem, da premorete kakovost za nov vzpon. Nenazadnje igra tudi v Italiji nekaj vidnih posameznikov.”
> o slovenskem klubskem nogometu: “Claudia Lotita prepričujem, da bi lahko igralce, ki so v lasti Lazia in so razpršeni po svetu, zbrali v eno ekipo za slovensko ligo. A predsednik je varčen in ni ravno dovzeten za tovrstne predloge.”
ALEŠ SORTA
