Dovolj ogrevanja!

Košarka ni nogomet. Tako kot drugi ekipni športi z žogo se ne more kosati z najpomembnejšo postransko stvarjo na svetu. Format s 24 reprezentancami je bil za nevtralne opazovalce že pred začetkom prvenstva sporen, razvlečenost in vsebinska nedorečenost novega sistema pa se je potrdila tudi v praksi. Če so s povečanjem števila reprezentanc poskrbeli za popularizacijo v košarkarsko manj razvitih državah, pa navijači v (vele)silah igre pod obroči le površno spremljajo dogajanje v ogrevalnem delu tekmovanja, ki se je raztegnil na 14 dni. Pravo evropsko prvenstvo se bo začelo v sredo z izločilnimi boji, obračuni za medalje in olimpijske vozovnice.

Če smo še prenesli prvi del prvenstva s štirimi skupinami po šest reprezentanc, pa je drugi (spet skupinski) del povsem odveč. Čar velikih tekmovanj so izločilni boji, ki so neizprosni, a tudi privlačni. Zmagovalec nadaljuje tekmovanje, poraženec pospravi kovčke in gre domov. Takšna so športna pravila. Zato se evropsko prvenstvo za zaprisežene ljubitelje košarke začenja v sredo. Litovci, ki se spoznajo na košarko, razmišljajo podobno. Dvorano napolnijo v obračunih domače reprezentance, ne pa tudi na preostalih tekmah.

Na klubski sceni ligaški obračuni pred končnico običajno določijo nosilce, ki uživajo prednost domačega igrišča. Reprezentančni turnirji ne ponujajo tovrstnih priboljškov. Z izjemo parov Srbija : Turčija in Slovenija : Finska, ki sta postregla z izločilnima bojema že v skupini, so bile preostale tekme zadnjega kroga revialnega oziroma špekulativnega značaja. Najmočnejšim Špancem je praktično vseeno, s kom se bodo pomerili v četrtfinalu, najboljši četverici iz slovenske skupine pa je vodilo, kako se izogniti branilcem naslova. Z uvedbo izločilnih bojev v osmini finala bi preskočili tranzicijsko obdobje, ki ga v drugem delu preživlja tudi slovenska reprezentanca. Kako (ne)uspešna je, bo moč ocenjevati od ponedeljka naprej. Slovenija je s prebojem v polfinale prejšnjega EP dvignila merila. Uvrstitev v četrtfinale sicer zdesetkane zasedbe bi morala biti samoumevna, zlasti po ugodnem žrebu.

Tudi številni slovenski privrženci, ki niso romali v Litvo, spremljajo tekme in čakajo “dan d”. Do takrat med domačimi zidovi preklinjajo neučinkovitost našega napada, pomanjkljivo organizacijo igre, pregovorna nihanja, tujega selektorja... Navijaška klasika. Pospešen košarkarski utrip nas bržčas še čaka.

ALEŠ SORTA