Eden zadnjih bojev

PORTOROŽ > Verjetno se bo marsikdo vprašal, kako je lahko Slovenec prvak Italije, Jasmin Bečirovič pa zadevo preprosto pojasni s športno analogijo: “Ker sem član italijanskega kluba, se lahko borim tudi za naslov, podobno kot na primer tuji nogometaši.” V Salzanu ga je v kategoriji do 95 kg pričakal domači matador Davide Longoni, ki je sicer predvsem specialist za disciplino muay thai, vendar je portoroški fajter izkusil, da se odlično znajde tudi v K-1. Po treh triminutnih rundah ga je Bečirovič premagal po točkah, čeprav se je v slogu rokometnega sojenja malce bal kuhinje v ozadju: “Pred razglasitvijo mi je šlo skozi glavo, da bi me lahko kakšna kazenska točka stala dvoboja, a sem naposled zasluženo zmagal. Dvomov ni bilo, čeprav je bila borba trda, kajti Longoni je izkušen tekmec in predvsem v muay thaiju izjemno tehnično podkovan. Taktično sem bil dobro pripravljen ter večinoma nabiral točke z nizkimi udarci, zaradi katerih je tekmec ob koncu komaj še uporabljal levo nogo.”

Naslov je sicer podelila federacija WFMC po verziji K-1, kar se morda sliši komplicirano, toda ob poplavi različnih borilnih športov z Daljnega vzhoda obstaja veliko različnih variant, čeprav gre običajno za malenkostne razlike, ki jih laik težko opazi.

Jasmin Bečirovič se lahko pohvali s številnimi naslovi, med največje uspehe pa prišteva 12 naslovov slovenskega prvaka (muay thai, low kick, K-1 in full contact), leta 2004 pa je postal evropski amaterski prvak ter na svetovnem prvenstvu zasedel drugo mesto, kar je leto kasneje nadgradil še z bronom. V verziji kombat league je leta 2006 osvojil naslov svetovnega profesionalnega prvaka, na turnirjih Alpsarena se lahko pohvali z zmago in drugim mestom, zmag na prestižnih posamičnih dvobojih pa niti ne šteje več.

Izkušenj ne primanjkuje niti Jasminu Bečiroviču, ki bo kmalu dopolnil 40 let in letos načrtuje zaključek kariere: “Ja, biološka ura pač opravi svoje, nimam več toliko moči in eksplozivnosti kakor v mladih letih, čeprav po drugi strani pridobiš rutino. Če bo šlo vse po načrtih, naj bi nastopil še maja na veliki prireditvi v Gorici, kjer bi se boril za naslov evropskega prvaka. Septembra pa se želim prijateljem in navijačem še zadnjič predstaviti v koprski dvorani Bonifika.”

Eden od prvoborcev močnega vala slovenskih predstavnikov v borilnih športih se je skozi kariero soočal s številnimi težavami. Navsezadnje res ni enostavno najti bedaka, ki bi stotim kilogramom mišic želel igrati vrečo za boks ... “Haha, trenutno imam resnično težave s sparing-partnerji, v preteklosti pa sem se skušal znajti v Italiji ali na Hrvaškem. No ja, seveda si na treningu zaščiten, se je pa včasih dogajalo, da sem bil tudi sam vreča za boks, posebej proti koncu vadbe, ko si že utrujen, nasprotniki pa se izmenjujejo. Če se spomnim zadnjih dveh desetletij, mi je vsekakor najbolj žal, da v občini Piran, katero sem vedno s ponosom predstavljal, nikoli niso imeli dovolj posluha za kakšno manjšo telovadnico, v kateri bi se mladi ukvarjali z borilnimi športi. Tudi sam bi bil brez pomoči Sretena Stanišiča, podjetij Grafist in Gea Management ter sotrpinov s treningov precej manj uspešen, ampak tukaj ne gre zame, saj se počasi poslavljam, žal mi je novih generacij. Malce zlobno lahko rečem, da bi bila dovolj že parcela s stotimi kvadratnimi metri, ostalo bi naredili sami.”