Enega je prinesel veteran, drugega mladenič
Skoraj desetletje je že mimo od časov, ko so bili koprski nogometaši specialisti za pokalno tekmovanje. V drugi polovici prejšnjega desetletja so se v štirih sezonah trikrat prebili v finale, dvakrat so tudi visoko dvignili pokal v zrak, obakrat v Celju.
KOPER > Trije finalni nastopi in tri različne zgodbe so spisali koprski nogometaši v svojih pokalnih finalih. Dve sta se razpletli s srečnim koncem in ostajata v lepem spominu, tretja pa se je končala s porazom sredi Ljudskega vrta proti klubu, ki ne obstaja več.
Priložnost za tretjo pokalno lovoriko bodo Koprčani v sredo lovili šest let po zadnjem odigranem finalu in devet let po zgodovinski prvi pokalni lovoriki v vitrinah kluba.
Prva je vedno najslajša, sploh če je osvojena na najtesnejši način, po izvajanju enajstmetrovk. To se je zgodilo v sredo, 23. maja 2006, v Celju, prav proti sredinemu tekmecu, ki je v sedmih finalih le enkrat osvojil pokal.
Koprski klub je prehajal iz ene v drugo krizo, toda velik del navijaške množice mu je še stal ob strani. Že precej pred finalom na takrat najsodobnejšem slovenskem stadionu, celjski Areni Petrol, je bilo v mestu čutiti napeto pričakovanje. Tudi zato, ker se je prek poslovneža Milana Mandarića nakazovala dolgoročnejša rešitev za koprski nogomet. Moštvo je takrat vodil Milivoje Bračun (ker je bil brez licence, mu je to posojal Borut Jarc), v poznejših letih preizkušeni gasilec na koprski klopi. Že pot proti Celju je nakazovala, da bodo napovedi o tisočglavi koprski navijaški množici uresničene. Na avtocestnih postajališčih do Celja je bilo “vse rumeno”, enako je bilo na celjskem stadionu, kjer pa se je ravno pred tekmo močno ohladilo.
Prvo pokalno zmagoslavje
Prva lovorika je bila prigarana po kar 130 minutah igre. V Primorskih novicah smo zapisali, da je bil razplet dramatičen: Mraz je med koprskimi navijači, ki so gladko preglasili celjske, hitro razpihal zgodnji gol Mladena Rudonje po obnovitvi poškodbe vratarja Amela Mujčinovića. To je bil najbrž že eden ključnih dogodkov tekme. Celjani so imeli žogo več v posesti, a so Koprčani klub neprepričljivi igri v prvem polčasu imeli priložnosti, da z drugim golom že odločijo zmagovalca. Toda Drobne in standardno dobri Jakomin ter na koncu tekme tudi Simon Gregorič tega niso izkoristili. To pa je uspelo Celjanom v drugem polčasu, ko so se Koprčani bolje postavili in sta se po rošadah v obrambo pomaknila tako Rudonja kot Amir Karić. Na končno loterijo enajstmetrovk so bili psihično bolj pripravljeni Koprčani, ki teh posebej sploh niso trenirali. Ena za drugo so žoge prepričljivo končale za hrbtom Sebastjana Čelofige, medtem ko je Jasmin Handanovič potem, ko sta se mu izmuznila prva dva strela, tretjega ubranil in Sebastjana Gobca spravil v jok. Koprsko slavje na igrišču in na tribunah je bilo tudi spričo prave nogometne drame neizmerno.
Koprsko zmago je podpisal Mladen Rudonja, ki je po tekmi dejal: “Zdaj lahko mirno končam kariero.” Posebej vesel je bil Oskar Drobne, ki so se ga Celjani pred sezono odrekli na ne ravno prijazen način.
Drugo pokalno zmagoslavje
Koprčani so že leto zatem imeli proti Mariboru priložnost ubraniti pokalno lovoriko, tokrat pod taktirko Vlada Badžima. Naslov je prinesel mladi branilec Aleksander Rajčević, ki je kak mesec prej skupaj z Daliborjem Volašem iz drugoligaša Bonifike prestopil h Kopru. Oba bi tokrat, če bi se letošnji drugi polfinale razpletel drugače, igrala proti nekdanjemu klubu v dresu Maribora. Enako velja za Mitjo Vilerja in junaka obeh naslovov, vratarja Jasmina Handanovića.
Prvič je res težko, toda drugič je še teže. Zato so koprskim nogometašem nevtralni opazovalci priznali, da so bili v sicer povprečnem finalu za odtenek bolj ambiciozni in kreativni. Tudi vreme je bilo enako kot pred letom dni - deževno in mrzlo. Kanarčki so na prizorišče odpotovali že dan prej in prespali v Zrečah, kjer so doživeli nočni obisk Viol, ki pa Koprčanov niso prebudili, saj so zgrešili objekt.
Najlepši priložnosti za kanarčke sta zamudila Jakomin in Volaš. Koprčani so bili aktivnejši, a so v 69. minuti ostali brez trenerja, ki ga je na tribuno poslal sodnik Robert Krajnc s Ptuja. Za nameček se je le malo pozneje poškodoval vratar Handanović, vendar je rezervist Ermin Hasić branil dobro. Rajčević je s petih metrov dosegel odločilen gol, neorganizirani Štajerci pa niso več zmogli primerno reagirati. Na stadionu je bilo približno 700 navijačev iz Istre, mnogi med njimi so dopotovali s posebnim navijaškim vlakom.
Poraz po prepovedanem položaju
Zadnji koprski nastop v finalu pokala je bil v soboto, 30. maja 2009, v hladnem in skoraj praznem Ljudskem vrtu. Mariborčanov dvoboj umetnega, po vrhu pa še ljubljanskega Interblocka in Kopra ni niti najmanj zanimal. Takrat je klub ljubljanskega poslovneža Joca Pečečnika drugič zapored osvojil pokalni naslov. Iz Kopra je prišlo približno 450 navijačev, medtem ko so Ljubljančani na tribune pripeljali pretežno osnovnošolske otroke. Interblock je takrat kupoval vse, kar je bilo na nogometnem trgu. V finalu je sicer nastopil brez Josipa Iličića, medtem ko so Koprčani komajda izbojevali obstanek v prvi ligi. Dobro obveščeni so vedeli povedati, da je bila pred finalom koprska začetna enajsterica v nekaj urah kar trikrat spremenjena. Tista, ki je pritekla na igrišče, pa je delovala precej razglašeno. Koprčani so po grobem prekršku Alena Jogana izgubili še edinega pravega napadalca Patrika Ipavca. Svojega dne ni imel niti vratar Admir Suhonjić, mimo katerega je Robert Berić z glavo žogo potisnil v mrežo.
Kmalu po začetku drugega polčasa je bilo 2:0, vendar je bil Ermin Raković globoko, vsaj tri metre v prepovedanem položaju, kar pa je pomožni sodnik Bojan Ul iz Maribora gladko spregledal. Šele zatem so po menjavah in rošadah Koprčani začeli igrati, a je zadetek Mitje Vilerja prišel prepozno. Na klopi obeh finalistov sta bila koprska trenerja: pri zmagovalcih Igor Benedejčič, pri poražencih Nedžad Okčić.
Koprčani so po tekmi besneli na sodnike “Finale je odločila sodniška napaka, Prvi polčas smo igrali katastrofalno, v drugem smo jih 'razbili.' Zaslužili bi si podaljške,” je menil Viler. Koprčanom je z izjavo vrnil Raković: “Prepovedan položaj? Vsi pravijo, da je bil, ampak važno je, da smo slavili. Koper je imel v dveh tekmah na voljo pet enajstmetrovk, najbrž se jim to malo vrača.” Pri tem je seveda mislil na tekmi z Dravo in Celjem, ki sta bili v nogometni javnosti še dolgo po zobeh.
Finale 23. maja 2006
> CMC Publikum: Anet Koper 4:6 (1:1, 1:1) Stadion Arena Petrol v Celju, gledalcev 4000, sodnik Čeferin (Kranj). Strelca: 1:0 Rudonja (4), 1:1 Rusič (75); strelci iz enajstmetrovk: za Anet Koper: Drobne, Knezović, Lovrečič, Karič, Rudonja; za CMC Publikum: Brezič, Urbanč, Križnik
> Publikum: Mujčinovič- (od 5. Čelofiga), Kelhar Križnik, Travner, Stajić, Beršnjak (od 57. Urbanč), Brezič, Ibeji (od 46. Robnik), Gobec, Brulc, Rusič. Trener: Nikola Ilievski.
> Anet Koper: Handanović, Lazič (od 106. Lovrečič), Radulović (od 82. Šečić), Knezović, Pahor, Rudonja, Karić, Kremenović (od 46. Gregorič), Peršič, Drobne, Jakomin. Trener: Borut Jarc.
Finale 22. maja 2007
> FC Koper : Maribor 1:0 (0:0). Stadion Arena Petrol, gledalcev 4500, sodnik: Krajnc (Ptuj). Strelec - 1:0 Rajčević (80).
> Koper: Handanovič (od 76. Hasić), Handanagić, Lazić, Rajčević, Radulović, Viler (od 63. Božičić), M. Božič, Nilton, Volaš, Lovrečič, Jakomin. Trener: Vlado Badžim.
> Maribor: Pridigar, Džinič (od 83. Zajc), Samardžič, Cipot, Pečnik, Tomažič-Šeruga, Lungu (od 83. Diarra), Mihelič, Mezga (od 62. Mujakovič), Makriev, Pekič. Trener: Marijan Pušnik.
Finale 30. maja 2009
> Interblock : Luka Koper 2:1 (1:0). Stadion Ljudski vrt, gledalcev 2000, sodnik Čeferin (Kranj) 6. Strelci - 1:0 Berić (40), 2:0 Raković (53), 2:1 Viler (76).
> Interblock: Strajnar, Elsner, Jogan (od 31. Grabus, Ntame, Jelečević (od 86. Skubic), Zeljković, Grabić, Matić, Raković, Majcen (od 94. Božič), Berić. Trener: Igor Benedejčič.
> Luka Koper: Suhonjić, An. Struna, Polovanec, Handanagić, Rajčević, Vitagliano (od 72. Božičić), Guberac (od 68. Mertelj), Petrović, Brulc, Viler, Ipavec- (od 25. Radujko). Trener: Nedžad Okčić.
ROK MAVER
