EP dnevnik: Bašta s tem nogometom

PLANET ZEMLJA > Že res, da nas je malo, a verjamem, da je med bralci še kdo, ki mu dol visi za nogomet in evropsko prvenstvo. Morda moje nebuloze prebira tudi kdo, ki je proti svoji volji včeraj gledal tekmo proti Srbiji. Jaz sem jo, bog pomagaj.

Preprosta pijača s klapo iz srednješolskih časov se je iz lokala preselila na Pogačarjev trg v Ljubljani, epicenter nogometne evforije, poln navijačev, ki z glasnim “mi, Slovenci” mimoidoče vseskozi opozarjajo na svoje poreklo.

Če bi bil popoln ignorant in ne bi vedel, da trenutno poteka evropsko prvenstvo v nogometu, bi po količini slovenskih zastav najbrž pomislil, da gre za shod Pavla Ruparja in njegovih morskih prašičkov, a je k sreči šlo samo za nogomet.

Socialni eksperiment, ki sem se ga lotil - ja, ogledu tekme na Pogačarjevem trgu pravim socialni eksperiment -, sem osnoval na predpostavki, da je nogometno navijaštvo nek triumf možganske gimnastike, pri katerem razum in logika klonita pred pretirano čustvenim dojemanjem realnosti.

Zakaj se ljudje združujejo na takih dogodkih? Gre za intenzivno čustveno gonilo, ki naravno zdolgočasenim Slovenceljnom zagotovi želeno dozo energije in hormonov sreče. Navijaštvo si lahko predstavljamo kot covid - nalezljivega, a (za nekatere!) neškodljivega. Nalezljivo je do te mere, da sem ob ogledu tekme nekajkrat zavpil tudi sam. “Zemljo, otvori se,” sem večkrat pomislil.

Prišel je polčas in kmalu zatem je počilo. Žan Karničnik je v 69. minuti zatresel mrežo Srbov in tla pod Pogačarjevim trgom. Pivo je špricalo na vse strani in petje nacionalistično obarvane serenade “Kdor ne skače, ni Sloven'c” je kmalu preseglo “zdrave decibele”, zaradi česar sem kmalu ugotovil, da bi se na tovrstne dogodke spodobilo prinesti čepke za ušesa.

Kakorkoli, po 90. minuti tekme se je poleg mnogih drugih porodilo še eno vprašanje - kaj se bo zgodilo, če Srbi v zadnji sekundi dajo gol. Nisem nek “fan” navijaških pretepov, razbijanja in podobnih izgredov, a k sreči - ali pa tudi ne -, do tega ni prišlo. Srbi so izenačili, trg se je pa le nekaj trenutkov po koncu tekme z bliskovito hitrostjo izpraznil. Socialni eksperiment se je zaključil. Dognanja?

Lahko bi moraliziral in jamral o tem, kako dolgočasno je 90 minut gledati nekaj prešvicanih tipov, ki se podijo za žogo, a to je povedal že marsikdo. Narodna zavest, ki jo vzbudi nogomet, je sicer zanimiva, a je sam ne premorem. Je pa nogomet odličen izgovor, če želimo brez slabe vesti vase zvrniti mrzel vrček dobrega, hmeljastega piva.

Ajd', bašta z nogometom za letos.