Fant, ki prehiteva skuterje

VOGRSKO > V zadnjih junijskih dneh je marsikateri voznik skuterja (pa ne tistega za 25 kilometrov na uro!) na stranskih cestah Vipavske doline osupnil, ko je mimo njega švignil kolesar, ki se je nato kmalu umaknil in zaostal. Takšne pospeške in končno hitrost na Primorskem zmore le 26-letni Kristjan Gregorič z Vogrskega. Trenutno je edini slovenski članski kolesar, ki se na vrhunski ravni ukvarja z dirkanjem na velodromu.

Član belgijskega klub CGT Tomac (tja je sicer posojen iz britanskega Skya) iz mesta Poperinge na francosko belgijski meji (blizu Kortrijka in Lilleja) se te dni pripravlja na domačih cestah.

Deset sekund za 200 metrov

Potem ko mu ni uspelo izpolniti olimpijske norme za London (moral bi biti 20. na jakostni lestvici, uvrstitev pa je zgrešil za eno mesto), bo to poskušal doseči v obdobju od letošnjega poletja do prihodnje pomladi. Ocenjuje, da ima sedaj več možnosti: “V mojih disciplinah - v vožnji na 200 metrov in v keirinu - so kvote za olimpijske igre povečali. Za London je bilo treba biti vsaj 20. na jakostni lestvici, za Rio pa bo dovolj 30. mesto. Res je sicer, da se je konkurenca zgostila, a sem medtem rezultatsko napredoval. Na 200 metrov, ki je moja paradna disciplina, sem rezultat izboljšal za štiri desetinke sekunde. Sedaj je moj rekord 10,40. Svojo največjo hitrost sem povečal na 69,7 kilometra na uro.”

O Kristijanu v poolimpijskem obdobju ni bilo veliko slišati. Velodromsko kolesarstvo je v Sloveniji skoraj zamrlo. Tudi v Italiji je v globoki senci cestnega kolesarstva, vendar je v zahodni Evropi, kjer Kristjan živi in dirka, drugače: “Po neuspešnem lovu na normo za London je bilo nekaj razočaranja, utrjenosti, pa tudi težav z iskanjem pravega kluba. Evropska in svetovna prvenstva sem izpustil. Ta čas sem izkoristil tudi tako, da sem opravil del obveznosti pri študiju farmacije. Ves čas sem veliko treniral v dvoranah v Nemčiji, Belgiji, Angliji, pa tudi v Dubaju. Največ sem tekmoval v Angliji, kjer je velodromsko kolesarstvo res razvito. Uvrščal sem se v sredino in tja do devetega mesta. V zadnjih dveh letih sem pri Skyu in pri CGT Tomacu imel res dobre razmere za delo.“

V Sloveniji zadovoljiv članski trening na velodromu sploh ni mogoč. Velodrom Adria Mobila zaradi dotrajanosti ni več primeren za člane. Velodrom v Kranju je primeren le za mlajše selekcije, oba pa sta na prostem. V močnih kolesarskih državah je velodromsko kolesarstvo dvoranski šport. Olimpijski velodrom ima krožno 250-metrsko progo, široko 7,5 metra, nagib ovinkov pa se giblje med 45 in 75 odstotki. Kristjan Gregorič tekmuje na 200 metrov in v keirinu (štirje krogi v zavetrju motocikla in dva kroga sprinta), kjer končne hitrosti najboljših dosegajo 73 kilometrov na uro.

Dirkal bo tudi na cesti

Najpomembnejše obdobje se bo za Kristjana začelo novembra, ko bo na vrsti prva tekma svetovnega pokala v Kolumbiji. Po tem se bodo do konca marca zvrstile še štiri - v Južni Ameriki, Veliki Britaniji in Rusiji. Pred tem - od julija naprej - bo tekmovalne občutke in vzdržljivost v dresu svoje ekpe nabiral tudi na 15 šprinterskih enodnevnih cestnih dirkah v Belgiji, na Nizozemskem in na severu Francije. Tako intenzivnega tekmovalnega koledarja še ni imel, a upa, da ga bo to pripeljalo do cilja: “Izenačenost je velika. Tisti, ki se borimo za mesta med 20 in 30 na svetovni lestvici, smo na 200 metrov po rezultatih vsi v polovici iste sekunde. Potrebno bo imeti tako surovo moč, ki jo te dni pred kolesarjenjem nabiram v fitnessu, kot vzdržljivost, dobljeno s prevoženimi kilometri in tekmovalni naboj, ki pa ga dobiš, če dovolj dirkaš. Upam, da bo vsega tega v pravi meri za končni uspeh. Pri 26 letih sem prišel na vrhunec moči. Sedaj je najboljša priložnost za uvrstitev na olimpijske igre.”

26-letni Kristjan Gregorič z Vogrskega izhaja iz nekdanje odlične ekipe novogoriškega Hita Casinoja. Na velodromu se je kot državni prvak uveljavil pri novomeškem Adria Mobilu, v tujino pa se je prvič podal pred petimi leti. Najprej v Italijo, po tem pa v Nemčijo, Anglijo in Belgijo, kjer sedaj tekmuje za moštvo CGT Tomac.

Kolesarji so spoštovani

Julija bo Gregorič spet v Belgiji, kjer se je v letu dni tamkajšnjemu življenju dobro privadil: “Klub ima vadbeni center z nastanitvijo in prehrano. Zato se lahko posvetiš le treningu. V Belgiji je kolesarstvo ponekod celo popularnejše od nogometa, posebej, kjer so klubi v manjših krajih, kot je Poperinge, ki je velik približno kot Vrtojba. Kolesarji smo stalno na očeh. Če voziš korektno, so avtomobilisti zelo vljudni. Ni trobljenja in tesnih prehitevanj. Od športnikov sicer pričakujejo športno življenje. V klubu so nas posvarili, da če bomo kaj ušpičili na enem koncu mesteca, bodo na drugem to vedeli, preden bomo mi prispeli tja. Sicer pa v stikih z ljudmi ni nikakršnih težav, ker je to flamski del Belgije, kjer velika večina prebivalcev tekoče govori angleško.”

Gregorič se je v Belgiji občasno družil tudi z novogoriškim nogometašem Etienom Velikonjo, ki je v dve uri oddaljenem Lierseju igral za tamkajšnjega prvoligaša. IGOR MUŠIČ

Kristijan GregoričIgor Mušič