Favorita in morebitni presenečenji

RUSIJA > Danes bosta svetovno prvenstvo (SP) odprli tudi Belgija in Anglija v skupini G. Čeravno obeh reprezentanc ne uvrščajo na najožji seznam favoritov, pa se njuni pristaši nadejajo, da bosta prišli kar se da daleč. Nemara so še večja pričakovanja Belgijcev, ki imajo sijajno generacijo. Resda selektor Roberto Martinez v Rusijo ni popeljal vsestranskega Radje Nainggolana, a belgijski reprezentančni nabor je prav zavidljiv, posebej v napadalnem delu. Enajsterica z Edenom Hazardom, Romelom Lukakujem, Drijsom Mertensom in Kevinom de Bruynejem je morda še preveč ofenzivna za obračune s prvokategorniki od prve minute, zato pa se zdi uvodni dvoboj s Panamo pravšnji za ogrevanje motorjev z visoko zmogljivostjo.

Za reprezentanco iz Srednje Amerike je bil že sam preboj v Rusijo izjemen dogodek. Po krstni uvrstitvi na SP je v Panami zavladala nogometna norija, strelec zmagovitega zadetka v sodnikovem podaljšku razvpitega kvalifikacijskega dvoboja proti Kostariki pa je postal nacionalni junak. Vloga je pripadla 32-letnemu kapetanu Romanu Torresu. Branilec, ki pri Seattlu v ameriški ligi (MLS) ni v prvem planu, je v reprezentanci nezamenljiv. Tako kot tudi 37-letni vratar Dinama iz Bukarešte Jaime Penedo ali pa njegov vrstnik, napadalec Blas Perez, ki si kruh služi v Gvatemali. Trojica je v reprezentanci zbrala že krepko prek sto nastopov, za vse pa bo nastop v Rusiji krona kariere.

Švedi s Korejci

V drugi tekmi skupine F bo danes šlo tudi za spopad različnih nogometnih slogov. Hitri in živahni Korejci bodo poskušali spraviti v zadrego telesno močne Švede, ki so svojo čvrstost pokazali tudi na dvojnem obračunu dodatnih kvalifikacij z Italijo. Trn v švedski peti bi lahko bil Tottenhamov nogometaš Heung Min Son, a bo potreboval tudi pomoč soigralcev, ki pa nimajo primerljive kakovosti.

Pod uvrstitev na SP se je podpisal stari trenerski znanec Hernan Gomez. Kolumbijec je leta 1998 do zaključnega turnirja popeljal svoje rojake, štiri leta kasneje pa še Ekvador, in bo torej tretjič sodeloval na SP. Še en nastop več je na zaključnih turnirjih zabeležila Tunizija. Vsakič je morala pospraviti kovčke že po skupinskem delu in po napovedih se bo to ponovilo tudi v Rusiji. Selektor Nabil Maaloui je leta 2011 popeljal ES Tunis do dvojne domače krone in zmage v afriški ligi prvakov, a to je v kontekstu SP zanemarljiv podatek. Trenerske obrti se je začel učiti kot pomočnik Rogerja Lemerrja, s katerim je Tunizija leta 2004 osvojila svojo edino reprezentančno lovoriko, afriški pokal narodov.

Prvo ime je tehnično podkovani ustvarjalni vezist Rennesa Wahbu Khazri, ki se je pred poletno vrnitvijo v Francijo poskušal neuspešno dokazati na Otoku pri Sunderlandu. Z desetimi milijoni evrov je z naskokom najbolj cenjeni reprezentant Tunizije, kar zgovorno priča o razmerjih moči med reprezentancama. Za primerjavo, najdražji Anglež Harry Kane je ocenjen na 150 milijonov evrov.

Res pa je, da tržne vrednosti nogometnih reprezentantov same po sebi v zadnjem desetletju niso osrečile angleških privržencev. Pred štirimi leti se je izbrana vrsta morala od SP posloviti že po skupinskem delu, v Franciji pa so v osmini finala zadnjega evropskega prvenstva doživeli islandski šok. Po še enih prepričljivo opravljenih kvalifikacijah pa se nadejajo, da jim bodo Gareth Southgate in njegovi izbranci vendarle pripravili precej več veselja.