FC Luka Koper: veliko sprememb, učinka malo
Zagotovo drži le nekaj: Koprčani so si prvi naslov državnega prvaka priborili pod avtoritarnim vodstvom športnega direktorja Mirana Pavlina, ki je bil gospodar slačilnice. Poznejši poskusi, da bi ogrozili Maribor, so bili strel v prazno.
KOPER> Z odhodom Mirana Pavlina, ki je znal na igrišču in v zakulisju vleči voz, je koprski nogometni klub spet padel v povprečje, iz katerega se ne more pobrati. In ker je bilo posebej v zadnjem letu iz več ust za isto ime pogosto slišati “jaz sem tega in tega pripeljal, naredil, ustvaril, prodal,” smo se odločili, da malce pobrskamo po kadrovanju zadnjih treh trenerjev (začasni trener je bil vmes še Nedžad Okčić).
V obdobju Primoža Glihe so Koprčani izpeljali svoj finančno najtežji prestop - Dekančana Eneja Jeleniča so za pol milijona evrov prejšnjo zimo prodali Genoi. Gliha je sicer vedno poudarjal, kako je Jelenič njegov proizvod, a ga je v resnici v člansko ekipo julija 2010 na superpokalu v Mariboru na ogled postavil njegov predhodnik Okčić. Zima je bila tudi čas za čistko nekaterih domačih imen v slačilnici, med člane so iz mlajšega pogona postavili tri mlade igralce, ki so tudi dobili priložnost. Gliha je iz merjenja moči s Pavlinom izšel kot zmagovalec, toda kasneje ga je odnesel upor nekaterih igralcev.
Po Glihi se je spremenila politika kluba, ki naj bi slonela na domačih strokovnih in igralskih kadrih. Tako se je vrnil Vlado Badžim, ki pa ni imel sreče pri vlečenju kadrovskih potez. Vodstvo kluba je zahtevalo boj za vrh in sočasno želelo prodati igralce, kar je v praksi enako nemogočemu, pa tudi okrepitve se niso izkazale. Kdo je bil večji boter kadrovanja, je težko ugotoviti (Badžim je sicer javno izrazil zadovoljstvo, ker je uprava ugodila njegovi želji po Liniću in Bagariću), a na koncu za vse odgovarja trener.
Badžim se je odpovedal nekaterim igralcem, ki so pri Glihi igrali in tudi prinesli rezultate. “Preživeti” je uspelo le Bojanu Đukiću. O tem, da v klubu niso vedeli, kaj bi radi, pa pričata primera Konstantina Vassiljeva in Aljaža Strune. Poudarjali so, da naj bi se igra vrtela okoli njiju, istočasno pa so ju na vsak način želeli prodati. Badžim se je z njima pošteno opekel, saj ju je kljub slabi igri držal v postavi, namesto da bi ju posadil na klop. Epilog: Vassiljev je odšel za skromno odškodnino, Struna pa je ostal med kanarčki in brez dihanja mešetarjev za ovratnik igra bolje. Vmes je vodstvo kluba pripeljalo še mlajše igralce iz štajerskega konca, ki naj bi služili za okrepitev mladinskega pogona.
Tudi Badžima so odnesli igralci s statiranjem na tekmi z Gorico, stari znanec Bonifike Milivoj Bračun pa je nadaljeval s poseganjem po hrvaških okrepitvah. Prave spremembe smeri na igrišču še ni, a je po prvi domači zmagi v sezoni proti Domžalam Bračun potarnal, da mu manjka igralcev. Ob prvi postavi naj bi imel le še dva igralca na klopi, čeprav je skupaj na voljo 25 imen. Protislovje: Badžim je avgusta imel preveč nogometašev, Bračun naj bi jih septembra imel premalo!
Bo sledil umik od deklarirane politike pomlajevanja in prodaje? Težko je verjeti. Bolj se zdi, da se bo tudi Bračun moral obrniti k mladim. Predvsem tujci pa bodo morali dokazati, da so zanje upravičeno zapravili denar. Povsod velja, da morajo biti boljši od domačih. In koprska tujska legija tega ni pokazala. Igralci tudi ne morejo voditi klubske politike in izvajati državnih udarov v slačilnici. Za klubsko politiko je poklicano le vodstvo kluba. Tako kot na primer v Mariboru ...
ROK MAVER
