FC Luka Koper se ubada s prevozom v Kazahstan

KOPER> Medtem ko so varovanci Vlada Badžima z 2:1 na Pohorju premagali tbilisijski Dinamo, se je Mitja Brulc dokončno odločil, da po izteku pogodbe ne bo podaljšal sodelovanja z rumeno-modrimi. Dolenjec, ki je v predlanski sezoni odigral bistveno vlogo pri osvojitvi naslova državnega prvaka, je zahteval, da mu pred podpisom nove pogodbe klub vrne denar, ki mu ga dolguje. Brulc novega kluba še ni našel.

Vodstvene strukture kluba so vse sile vpregle v organizacijo gostovanja v Karagandi. Do mesta, ki leži bolj v vzhodnem kot v zahodnem Kazahstanu, je približno 7000 kilometrov. Redne letalske zveze so slabe, tako da bi bila ekipa v tem primeru na poti tudi do 20 ur. To pa bi bil iz tekmovalnega vidika precejšen udarec. Zato vodstvo FC Luka Koper razmišlja tudi o čarterskem poletu do osrčja Azije, kar pa bi predstavljalo precejšen finančni zalogaj.

O prepoznavnosti Karagande v prostoru nekdanje Sovjetske zveze dovolj priča besedna šala, ko sogovornik sprašuje o kakšnem neznanem mestu ali državi bogu za hrbtom. Tedaj sogovornik vpraša: “Gde?” (kje), drugi pa mu odgovori: “U Karagande” (ruska izgovarjava tega mesta), kar naj bi pomenilo v kraju na koncu sveta ali bogu za hrbtom. Mesto, iz katerega prihaja nasprotnik Kopra, je znano kot eden največjih gulagov v stalinističnih časih. Rudarska industrija, ki daje ton lokalnemu gospodarstvu, se je razvila z izkoriščanjem suženjskega dela političnih in drugih zapornikov. Zagotovo je bilo to mesto, ki si ga je vsak želel ogniti. To dokazuje tudi podatek, da se v zadnjih desetletjih njegovo prebivalstvo krči.

Koprčani izkušenj s tako dolgimi potovanji nimajo, saj so vse svoje evropske tekme odigrali z balkanskimi klubi (Dinamo, Vllaznia, Široki Brijeg, Litex), tudi dvoboji v pokalu intertoto pa so segli le do znanih Nizozemske in Švedske. Niti ostali primorski športni klubi v Kazahstanu še niso gostovali, čeprav so nekateri že imeli poti v neznano na evropski vzhod. Iz tega vidika bi koprskim nogometašem nekaj nasvetov lahko dali vaterpolisti Rokave, ki so v minuli sezoni gostovali v ruskem Kazanu. Še nekoliko daljšo pot je imel novogoriški nogometni klub, ki se je kar dvakrat pomeril z Nefčijem iz Bakuja (Azerbajdžan). To je bila pot na konec Evrope, smo tedaj zapisali v Primorskih novicah, a to ni niti pol poti, ki čaka Koprčane do Karagande. Z njimi se lahko primerja le Salonit Anhovo, ki je leta 2009 odigral dvoboj pokala CEV v Novem Urengoju v Sibiriji, in tolminski Puntar, ki je v istem mestu dve leti pred tem odigral močan mednarodni malonogometni turnir.

Šahtjor se je v evropski pokal prebil kot poraženec pokalnega finala, saj je Astana osvojila tako državni kot pokalni naslov. Zanimiv je tudi podatek, da je bilo vodstvo Šahtjorja vključno s trenerskim štabom leta 2008 zaradi nameščanja izidov izključeno iz nogometnih tekmovanj za 60 mesecev, a jih je nato krovna nogometna zveza pomilostila.

DENIS SABADIN