Francozi višji, hitrejši, močnejši
Četrtfinalni dvoboji na izpadanje predstavljajo na velikih reprezentančnih tekmovanjih ločnico do uspeha. Za košarkarsko izbrano vrsto je bila ta ovira praviloma previsoka. Na domačem evropskem prvenstvu jo je zasluženo ugnala Francija.
LJUBLJANA > Višje, hitreje, močneje. To krilatico so v polnem pomenu besed v sredo zvečer uveljavili prav Francozi, ki so se naši izbrani vrsti zoperstavili s premočjo v telesnih sposobnostih. Prednosti, ki so slovensko vrsto vodile do zmag v obeh skupinah, so na obračunu z galskimi petelini izpuhtele. Francija je bila boljša domala v vseh pokazateljih.
Ekipi sta bili izenačeni le v asistencah. Zato zmagi Francije ni moč ničesar očitati, še posebej, ker je imela Slovenija na svoji strani bučno podporo s tribun.
Slovenija je igrala, kot je znala in zmogla s to ekipo.
To podporo je pri Francozih nevtraliziral izjemni Tony Parkerj, ki je bil jeziček na tehtnici. Slovenija igralca takšnega razpona ob vseh vrlinah Gorana Dragića nima. Za povrh pa glavni dirigent slovenske igre ni zmogel vsega sam. Njegova zamenjava in kapetan Jaka Lakovič je v 10 minutah ostal na ničli. Če kdaj, potem smo Bena Udriha, nekoč Parkerjevega soigralca pri San Antoniu, pogrešali na dvoboju s Francijo. Podobna ugotovitev velja tudi za Erazma Lorbka. Napadalni oziroma ustvarjalni učinek pod košem je bil zanemarljiv. Gašper Vidmar in Mirza Begić sta na parketu kombinirano prebila skoraj 40 minut in v tem času dosegla skupno dve točki z metom 1:9, prispevala pa nista niti ene asistence. Brez prvokategornikov je skoraj nemogoče premagati prvokategornike. In Francija na tem prvenstvu kljub nihanjem v skupinskem delu s Španijo sodi med glavne favorite.
Bi lahko selektor Božidar Maljković, ki mu neredko očitajo, da ne sledi ritmu tekme oziroma ne čuti utripa na igrišču, lahko kaj spremenil, morda posegel po conski različici? Verjetno da, a je vprašanje, če bi to imelo pozitiven vpliv na razplet tekme. Slovenija je igrala, kot je znala in zmogla s to ekipo. Ve se, da Maljković in njegova moštva vselej prisegajo na čvrsto obrambo in bistre rešitve v napadu. Slednje pa prinašajo košarkarsko bistri igralci. Slovenija jih ima premalo. Če še kdo od njih odpove nastop na EP, potem je težko, zlasti v izločilnih bojih.
Morda bi se tudi kolo sreče zavrtelo drugače, če bi v uvodni celjski skupini ugnali Hrvate in bi se nam odprl žreb do polfinala. A šport je vselej pisal nepredvidljive zgodbe. Uspehi in želje pa se ponavadi izpolnijo, ko to najmanj pričakuješ.
Ključno vprašanje je, kako in s kom naprej na igrišču in na selektorski klopi. Slovenija vendarle ima rezultatsko kontinuiteto na velikih tekmovanjih. Od leta 2005 se je - izjema je bilo le svetovno prvenstvo leta 2006, ko se je zaustavila v osmini finala - vselej prebila (vsaj) v četrtfinale.
ALEŠ SORTA