Goran Galešić: V Kopru tretje rojstvo

KOPER> K temu je z igro, podajami in zadetki veliko prispeval 24-letni zvezni igralec Goran Galešić. V športnem uredništvu Primorskih novic smo ga v konkurenci njegovih soigralcev Miroslava Čovila in Domna Črnigoja izbrali za športnika meseca aprila. Nogometa se je nogometa naučil v rodni BiH, pravo veljavo je dobil v dresu Hita Gorice, kjer je blestel predvsem v sezoni 2009/2010.

> S čim vas je Ante Guberac prepričal, da pridete v Koper?

“Koper me je iskal že, ko sem igral v Gorici. Sam sem želel priti, vendar so razni dejavniki vplivali name, da tega nisem storil. Po tem je prišlo do zastoja v karieri in želel sem v Koper. Pričakoval sem, da me bodo v klubu razumeli, ker me že poznajo iz slovenske lige. Po mojem sem naredil pravo potezo. Z Gubercem sva se zmenila v dobri minuti.”

> Kaže, da ste kar razočarani nad menedžerji ...

“Ja, moram reči, da je tako. Pred tremi leti sem imel ponudbe Genoe, bolgarskega Litexa, ruskega Anžija, a sem odšel v Partizan, kjer sem bil pol leta, vendar klubu ni uspelo dobiti certifikata NZS. Prestop je propadel. Izgubil sem leto dni. Nato sem imel ponudbe Züricha in Dinama Dresden. Želel sem v Zürich, a spet nekdo ni bil zato. Potem sem odšel v Belgijo v Beerschot. Igral sem osem tekem, bili smo drugi, dve točki za Anderlechtom. V tretjem krogu sem bil igralec tekme in v postavi kroga po zmagi proti Zulte-Waregemu, ki je do pred kratkim vodil v ligi. Po tem je klub začel ugašati. Tujci smo odšli in spet sem ostal brez dela.”

> Koliko uspeha prinese talent, koliko pa sreča z menedžerji?

“Dobro vprašanje. Sreče res nisem imel, a ni še vse izgubljeno. Še vedno sem sicer pretresen nad vsem, kar se mi je zgodilo, dolgo sem razmišljal, kako naprej. Posledice poškodb in propadlih prestopov sem zdaj prebrodil. Verjamem, da bo nadaljevanje kariere uspešnejše.”

>Kako dobra je slovenska liga?

“Zagotovo ni med najslabšimi. Težava je v tem, da so gledalci zahtevni in primerjajo ligo z Barcelono in Realom. Po taki logiki so vse lige slabe. Ljudje v Belgiji imajo radi nogomet, pri nas pa najraje kritizirajo. Šele ko je Maribor remiziral s Tottenhamom in premagal Panathinaikos, je nekaj veljal v očeh večine navijačev. Če ne zmaguješ v serijah, potem je vse slabo in zanič. V Sloveniji moraš res veliko pokazati, da bi te ljudje vsaj malo cenili.”

>Ali jemljete igranje v Kopru kot nov začetek, morda celo kot izhodišče za preboj v reprezentanco?

“V Kopru doživljam tretje rojstvo. Prva dva meseca sem bil potrt in sam sebi smešen. Tudi to je minilo, zdaj se veselim vsake nove tekme. Glede reprezentance pa ... Zdaj je malo možnosti, ustvarjena je prava ekipa. Imam šest prijateljev, s katerimi sem igral v reprezentanci U-21 BiH - Ognjen Vranješ, Edin Višća, Adnan Zahirović, Ivan Sesar in Miroslav Stevanović. Če primerjam njihove kariere in mojo, mi je seveda še bolj žal za napačne odločitve.”

> Kako je s poškodbo, ki ste jo staknili proti Mariboru?

“Zdaj je v redu. Pred tekmo sem v levi mišici čutil bolečino, na tekmi pa me je zabolelo. Bil sem prepričan, da je konec sezone, ampak - na srečo -, je ultrazvok pokazal, da ni nič resnega. Gre za posledico stare poškodbe, šlo je le za vnetje. Počival sem teden dni in zdaj je vse v redu.”

> V zadnjem času so vam rezultati šli na roko. Evropa je bila že oddaljen sen, pa je spet na dosegu roke. Je današnja tekma z Domžalami, ki jih lovite, ključna?

“Dve tekmi bosta ključni - današnja z Domžalami in sobotna z Rudarjem. Po porazu s Celjem nisem več verjel, da se lahko še približamo tretjemu mestu.”

> Domžale so mlada ekipa, trener Mojsilović prisega na fizično pripravo. Zadnje čase so padali v formi, vi ste se dvignili. Je morda odlog tekme bolj njim v prid?

“Ne vem, počitek vedno dobro dene. Domžale so mlada ekipa, agresivna, željna dokazovanja, upam, da jih bomo premagali. Če izgubimo, je konec boja za Evropo.”

>Rezultatski vzpon sovpada z vzponom vaše forme.

“Hja, tako kaže. Ko smo izgubili s Celjem, se mi je spet podrl svet. Toda potem se je začel vzpon z Aluminijem; ne pomnim, kdaj sem nazadnje igral tako agresivno in požrtvovalno, zelo sem si želel zmage. V enem tednu smo naredili prebrat.”

> Soočili ste se trenerjem iz italijanske šole, ki zahteva večjo taktično disciplino. Kako ste se prilagodili?

“Dober mesec in pol sem rabil, da pridem k sebi in da za nameček še razumem, kaj želi trener Vanoli. Veliko delamo na taktiki, v Belgiji pa se je v klubu stavilo le na napad, vedno je bila v ospredju žoga. Zdaj na tekmah zamenjam tri ali štiri igralna mesta, veliko se rotira.”

ROK MAVER