Gorskotekaška sezona 2011 se je začela v Gaberjah
Konkurenco v primorskih gorskih tekih je okrepil Tržačan Marco Moretton, ki je zmagal na prvem teku nove serije. Med ženskami je bila najboljša komaj 14-letna Ana Čufer.
GORSKI TEK> Ni se še končala letošnja sezona primorskega gorskotekaškega pokala (zaključili jo bodo 19. decembra), že se je začela naslednja. V Gaberjah na Ajdovskem je TD Burja iz Vipave pripravilo 3. Gorski tek na Tabor, še zadnjega iz serije letošnjih tekov tega društva. Burja je letos pripravila štiri teke, kar sedem, največ od primorskih organizatorjev, pa so jih pripravili sežanski Kraški tekači. Zanimivo, oba organizatorja pripravljata tek na Tabor, le da gre za dva različna hriba. Gorski tek je štel za točke pokala 2011.
Datum je že pozen, marsikateri tekač je že “snel jermen”, po Sloveniji so v istem terminu pripravili še nekaj tekov, termometri so kazali pod ničlo, prevoznost cest ni bila najboljša ... Oteževalnih okoliščin je bilo v nedeljo kar nekaj, toda v Gaberjah, vasici nad Ajdovščino, iz katere kar puhti idilika, se je zbralo 41 gorskih tekačev. Gorenjcev je bilo sicer bolj malo, prišli pa so Tržačani, med njimi bodoči zmagovalec Marco Moretton, ki je na 4,8-kilometrski progi s 500 metri višinskih razlik s časom 22:53 edini prišel pod 25 minut. Na Taboru s čudovitim razgledom in oksta se mu v soncu prva pridružila Darko Kunc iz Logatca in Aleš Štor iz Ceste pri Ajdovščini, med ženskami pa so na stopničke za absolutno najhitrejše stopile Ana Čufer iz Dobravelj, Marta Šorli iz Bače pri Modreju in Cecilija Vitežnik iz Podnanosa.
Marco je za tek izvedel na spletu, z razgibano konfiguracijo proge in mešano podlago mu je ustrezal, zato se je odločil, da z družinico, ženo in sinom, pride odkrivat nove kraje onstran meje. “V Trst sem prišel pred petimi leti iz Pordenona in šele odkrivam teke v okolici. Asfalt mi ni pretirano všeč, ti vaši teki pa so čudoviti, razgibani, v naravi, organizacija pa je vedno odlična. Tudi s skromnimi sredstvi znajo organizatorji zagotoviti dobro počutje. Kositi skupaj, v družbi, je zelo prijetno, tega v Trstu ni skoraj nikoli. Pa tudi proge so dobro označene, nemogoče je zgrešiti pot, toliko puščic je ob progi. Pozimi bom tekel krose, v aprilu pridem na prvi primorski gorski tek v letu 2011, nato pa verjetno še na nekaj drugih iz primorskega pokala,” je povedal Tržačan. Dva od tekačev se z njegovo trditvijo, da poti ni mogoče zgrešiti, ne strinjata, ker sta zašla - a iz tega nista delala velikega problema.
Ljubljančanka Irena Gruntar je bila prvič na tistem koncu, sicer pa na Primorskem teče pogosto. “Čudovito je bilo, malo sem se lovila po cestah, ko pa sem prišla na to sonce ... Gorski teki so mi všeč, ker ni asfalta, so malo krajši, vzdušje na njih je krasno, stik z naravo je pristnejši, gorski tekači razmišljajo drugače. Nekateri se teh tekov bojijo, češ da so preveč naporni. Kdo pa pravi, da moraš celo pot teči? Jaz vedno tudi hodim, ker ne morem toliko teči v klanec. Vse skupaj sploh ni tako divje, kot bi si kdo mislil,” namenja Irena svoje besede tistim, ki še oklevajo.
Najhitrejši Primorec je bil Aleš Štor. Do svojega 20. leta je redno treniral tek in tekmoval, potem pa je prišla družina. Lani je začel spet teči in letos je zmagal v svoji starostni kategoriji ravninskih tekov, v absolutni kategoriji pa je tako v ravninskih kot gorskih tekih osvojil osmo mesto. “S sezono sem zadovoljen, tečem pa predvsem zase, kot imam čas, vsak drugi, tretji dan. Tačas malo manj, ker imamo v službi veliko dela.”
Nekateri so tekli v Miklavževem pokrivalu, Jožef Tomažič pa si je oblekel originalni dres Valterja Birse, reprezentanta, ki igra v Franciji. Zadevo je pojasnil: “Rekel sem si, da bom danes tekel z njegovim dresom. Starša Valterjeve žene Mateje sta moja sovaščana iz Vrhpolja pri Vipavi in Valter mi je dal svoj dres iz Auxerra. Drese namreč zbiram, dali so mi jih že Strajnar, Komac, Vogrič, Kalin in še kdo.”
Tam, kjer pri organizaciji sodeluje zgovorna Valentina Čufer iz ekipe predsednika TD Burja Darka Hrovatina, je vedno veliko dobre volje - in kalčkov, dragocene zdrave hrane, brezplačne za tekače. In ker je bilo dan pred Miklavžem, so vsi tekači iz njenih rok dobili še praktična darilca. Ob golažu s solato in vseh vrstah pijače so po mizah kraljevale še domače slaščice. Tudi razglasitev rezultatov je šla Vipavcem hitro od rok, tako da so tekači lahko prav kmalu odšli po svojih poteh in za druge opravke ujeli še dobršen del dneva.
VENČESLAV JAPELJ
