Iz košarke v triatlon

Koprskega skakalca v daljavo Roka Vilerja je v prejšnji štafeti zanimalo, katera od treh triatlonskih disciplin mu je najljubša?

“Hm, morda bi raje rekel, katera je najlažja ... Vsekakor kolesarstvo, najtežji zalogaj pa je gotovo plavanje.”

> Od kod motivacija za tako drastično zamenjavo športa, saj košarka nima veliko povezav s triatlonom?

“Košarko sem igral od malih nog, žal pa me mati narava ni obdarila z višino. S prihodom novega trenerja Konstantina Subotiča (op. a. še danes sedi na klopi Portoroža) so se treningi zaostrili, pa tudi sam se nisem videl v moštvu, zato sem se dogovoril s koprskim Košem. A je slednji ravno tedaj zašel v finančne težave in sodelovanje je padlo v vodo. V Kopru je približno istočasno potekal sprint triatlon, tako da sem se iz radovednosti prijavil. Trpel sem kot ubogi vrag in prisegel, da se podobne neumnosti ne bom nikoli več lotil, toda po nekaj dnevih sem si opomogel in pričelo me je zanimati.”

> Triatlon že na daleč zveni “ubijalsko” ...

“Saj je v resnici naporen! Oziroma kot pravijo na TV: ne poskušajte tega doma ... Sprva je vse skupaj eno samo mučenje. Ko sem se zadeve lotil resneje, sem se vpisal v koprski klub 3Šport, kjer sem dobil prve napotke, pa tudi trenirati je veliko lažje v družbi.”

> Ker je triatlon sestavljen iz treh različnih disciplin, je vadba najbrž dokaj specifična?

“Običajno se triatlonci sprva ukvarjajo s kakšnim drugim športom, najlažje pa uspejo tisti, ki izhajajo iz plavanja. Plavalni del je najtežji in zahteva primerne treninge. Monotono in psihično naporno je preplavati tri kilometre v 25-metrskem bazenu, zato je veliko lažje, če nisi sam. Spomnim se enega prvih treningov plavanja, ko so istočasno vadili še koprski vaterpolisti in sem bil na koncu tako utrujen, da bi z menoj lahko igrali podvodni nogomet. Zadnje čase za plavalni del sodelujem tudi s piranskim klubom Biser, kjer delajo zelo dobro.”

> Koliko treninga mora vložiti nadobudni triatlonec?

“Sam delam šest dni tedensko. Skušam vaditi dvakrat dnevno, v 3Športu pa imamo trenerje za vsako disciplino. Peter Harnold je celo edini trener v Sloveniji za triatlon kot celoto, vsekakor pa moram omeniti tudi predsednico kluba Leni Fafangel.”

> Kako je s tekmovanji in konkurenco pri nas?

“Triatloncev je vse več, na tekmah se nas zbere približno 300. Tekem je precej. Ta konec tedna me čaka nastop na Ptuju, 14. junija je domača tekma v Kopru. Čez sezono poteka slovenski pokal, za konec pa je na Bledu državno prvenstvo.”

> Sanje vsakega triatlonca predstavlja havajski Ironman, zadnja leta pa tudi olimpijske igre.

“Drži, vendar do največjih tekmovanj vodi zelo dolga pot. Najboljši se za Havaje kvalificirajo na tekmah svetovnega pokala, nekateri pa se štiri leta pripravljajo le za OI. Poleg hude konkurence je oboje povezano s precejšnjimi stroški, da zahtevnosti niti ne omenjamo, saj je na Ironmanu potrebno preplavati skoraj štiri kilometre, prekolesariti 180 km in preteči celoten maraton. Osebno mi bolj ležijo sprint triatloni.”

> So poškodbe pogoste pri takšnem naprezanju?

“Niti ne, saj je večina tekmovalcev dobro pripravljenih. Pogosto pride do nezgod. Na havajskem Ironmanu gredo vsi na nož, zato je veliko odstopov. Sicer pa obstajata le dve vrsti kolesarjev: tisti, ki so že padli, in tisti, ki še bodo. Hehe, lani sem se na Ptuju vpisal med prve, vendar sem ves potolčen le končal tekmo.”

> Komu predajate štafeto?

“Ker se bliža koprski triatlon, bi jo predal Petru Verglesu, ki bo gotovo znal povedati kaj več o pripravah nanj. Osebno me zanima, od kod dolga leta jemlje motivacijo za triatlon?” BORIS PLANINC