Iz zelenega gozda - Vilna
Za nami je druga od štirih selitev na maratonskem evropskem prvenstvu v Litvi. In tudi že polovica tekmovanja. Obe selitvi sta skupaj sestavili osemurno cijazenje z avtobusom na relaciji Vilna-Klaipeda-Vilna oziroma Vilnius, kot se pravilno imenuje glavno mesto.
Slovenci namreč uporabljamo rusko ime mesta. Litva ima kljub majhnosti precej dobre povezave med večjimi mesti, pretežno avtobusne, manj železniške. Zagotovo boljše kot pri nas, zato smo v šali že premlevali usodo obiskovalcev Eurobasketa 2013 pri nas, ki jih bodo napotili na javni prevoz, pa bodo za manjšo razdaljo kot mi (305 km) potrebovali dvakrat več časa.
Prihod v glavno mesto skozi depresivne podobe sovjetske dobe, skoraj do mestnega jedra, zbuja mešane občutke. Mimo okna se vrstijo slabše vzdrževane ceste, ostanki starih tovarn, kockastih grdih stanovanjskih blokov iz 60-ih, ki so z desetletji dobili vegasto podobo in so jim ljubkovalno dali naziv “hruščobe”, po takratnem šefu partije Nikiti Hruščovu. S časoma zaživi prijetnejša podoba centra mesta, kjer so vsaj ob glavnih ulicah urejen fasade, v okolici pa že moderne stavbe. Ulice v centru, posebej glavna promenada Gediminas Avenueu, so moderno tlakovane, območje okoli predsedniške palače in veličastne katedrale pa ima na ozkih ulicah ki se vijugasto vzpenjajo v stari del mesta, še stare kocke iz kamna.
Razlika med litovskim Koprom Klaipedo in prestolnico je kar očitna, po standardu, znamkah avtomobilov, oblekah ljudi in podobi mesta. Po velikosti trgovskih centrov. Teh res ne manjka nikjer. In na ulicah je vse več zelene barve. Slovenskih navijačev, ki bodo slovensko reprezentanco spodbujali v drugem delu EP
Tudi Litva, nekoliko manj kot recimo Estonija, je meka alkoholnega turizma. Nekaj malega smo ga spoznavali v Klaipedi, ko so se pijani norveški turisti po prekrokanem vikendu v ponedeljek težkih glav odpravljali domov. V Vilni se to zna razbrati že pri urnikih lokalov, ki v začetku tedna zgodaj zapirajo vrata, od petka do nedelje pa delajo najmanj do treh ponoči. Da o nočnih klubih, ko turiste sredi ulice nagovarjajo iz luksuznih zatemnjenih ameriških limuzin, niti ne pišemo.
Če bi se postavili v kožo pregovorno zadržanih Švedov ali Norvežanov - zakaj pa se ne bi za konec tedna sproščali drugače kot se, če so cene piva in ostalega alkohola tudi v boljših hotelih in lokalih na na ravni cen v naših “kafičih.” Zanje, z neprimerno boljšim standardom, je to le drobiž.
ROK MAVER
