Iz zelenega gozda: Navijači

Logično je, da je ob nastopih Litovcev dvorana v Panevižisu nabito polna, na vseh ostalih tekmah in v ostalih skupinah pa dvorane zapolnijo tja do polovice zmogljivosti.

Morda je nekoliko bolje v Klaipedi, kjer so navijaško vlogo Slovencev z zadnjih prvenstev prevzeli Gruzijci, okrog 2000 jih je. Med njimi jih precej živi tudi v Litvi ali v okoliških državah, prevej jih na stroške države prišlo tudi s posebnimi leti. Zanje je namreč to tekmovanje nekaj posebnega in država je segla v žep. Na drugem mestu po številčnosti so bili Rusi. Slovenski navijači so se večinoma odločali za obisk drugega dela tekmovanja v Vilni. 200 prisotnih je dobilo pomoč še nekaj sto grl. Na pot so se odpravili v petek za zadnje tri tekme turnirja v Klaipedi.

Slovenci so kljub manjšemu številu na tribunah vse prej kot neopaženi, s trobljami, glasnostjo, zastavami in z zelenimi majicami. Gruzijci še nimajo prave kilometrine. Manj so naši vidni v mestu, saj so nastanjeni v Palangi.

Čeprav njihovi ljubljenci ne igrajo krepšinia (košarke) v pristaniškem mestu, pa so krepko v premoči drugi navijači v zeleno-rjavkastih barvnih odtenkih. Litovci. Na prizorišču pred dvorano, kjer so postavljena mini košarkarska igrišča, stojnice in oder z velikim video zaslonom, vsak večer prenašajo tekme domače reprezentance. Skoraj odveč je pisati, da se jih zbere več kot gledalcev v dvorani. Podobno se dogaja v centru mesta, kjer vsak večer potekajo glasbeni nastopi predstavnikov iz držav, ki tekmujejo v Klaipedi. Toda ko igra Litva, se vse ustavi.

Ti iz vseh koncev pridejo z zastavami, oblečeni v drese navijajo vso tekmo, še najbolj se zaderejo po kakšni lepi akciji. Krepko jih je slišati tudi v tiskovnem središču ali po hodnikih dvorane s prekritim pivovarskim napisom. Incidenta pa ni bilo še nobenega.

V petek zvečer smo imeli priložnost spremljati tekmo v njihovi družbi v eni od priljubljenih restavracij v centru mesta. Bila je nabito polna, na ekranih je bila tekma Litva : Turčija. Med enim in drugim grižljajem so ob vsakem košu domačih ljudje huronsko zakričali in se niso vznemirjali niti takrat, ko je Jasikevičiusu in druščini ob žilavih Turkih šlo za nohte. Bili so vseh starosti, tudi starejše dame in gospodje, ki jih ni bilo nič sram zaploskati ali navijati.

Na koncu so zmagali in to je bila priložnost za podaljšek veselja v sosednjih lokalih. Z nasmeškom na obrazu, prepevanjem in tudi kakšnem plesu na šanku. A vse tako spontano, sproščeno in navdušujoče, brez mrkih pogledov ali “teženja,” da je bilo prav neverjetno. Tudi zaradi tega so litovski košarkarski navijači ob svoji reprezentanci najboljša reklama za svojo nacijo.

ROK MAVER