Iz zelenega gozda: Staro in novo
No, pa se začenja. Europos krepšinio čempionatas (evropsko košarkarsko prvenstvo). Vsaj nekaj litovskih besed, ki nam bodo odzvanjale v ušesih, si bomo že zapomnili, potem, ko smo se že sprijaznili s tem, da si z bivanjem ob Baltskem morju ne bomo podaljšali poletja. Vsaj takega ne, kot ga poznamo iz naših krajev.
Vreme je zoprno, deževno, le veter, ki piha z morja, ni mrzel, temperature so jesenske.
V Litvi sem bil že davnega leta 1992 na enodnevnem izletu. Ponudila se je priložnost in vsak bi jo, spričo dogodkov tedanjega časa, verjetno izkoristil. Kljub dvema letoma nove neodvisnosti je bilo vse še po sovjetsko. Za nekaj nemških mark si dobil goro rubljev, ki so jih začasno še uporabljali, ki jih nisi imel kje porabiti, ker ničesar ni bilo, razen kristala in poceni cigaret s črnega trga. Pospešeno so odstranjevali ruske napise, obnavljali cerkve, v katerih so ob okupaciji v zidove ali v zemljo skrili vredne oziroma zlate predmete.
Letališče v Vilni je enako majhno kot tedaj, le prenovljeno je in ni več podobno vojašnici. Centralna avtobusna postaja v prestolnici prav tako še zelo spominja na stare čase, s kolodvori, ki jih lahko vidite v starih filmih, morda pa še kje tudi pri nas. Le nekaj nove patine so dodali in trgovinic. Iz starih časov je delovala tudi nadzornica, dama v poznih srednjih letih, ki nam je ob kontroli vozovnice namrščeno porinila v roke steklenico vode, darilo prevoznika za štiriurno vožnjo do Baltika.
Avtocesta, bolje rečeno hitra cesta od prestolnice proti Klaipedi, je brezplačna. Avtocesta je le navidez, saj se lahko s stranskih cest vozila brez omejitev vključujejo v promet. Deloma, vsaj do Kaunasa, je tudi ostanek starih časov. Le da so vmes odstranili betonsko podlago, namestili asfalt in ograje med pasovoma ter vmes postavili tudi nekaj čisto spodobnih gostišč ali pivnic, kdo bi natančno vedel. Pa avtobusna postaja sredi ničesar ob večjem križišču cest, na kateri lahko presedete med drugim tudi na avtobus za rusko enklavo Kaliningrad (Karaliaučius po domače) in Varšavo, je tudi atrakcija.
Na poti se izmenjuje staro, z zanemarjenimi stanovanjskimi bloki in napol opuščenimi tovarnami, ter novo, z lepimi pročelji, urejenimi pločniki in cestami. Le dragih avtomobilov, slovenskega statusnega simbola poželenja, tu ni ravno videti. Predvsem so med potjo vidni mirna pokrajina, ravnina, s kmetijami, travniki, jezeri, rekami in gozdovi. Prava podoba izvirne Litve.
ROK MAVER
