Izolski mali nogomet umira
Nobena od selekcij Kluba malega nogometa Izola že nekaj časa ne deluje več. Na prvi vzrok, pomanjkanje denarja, se vežejo še nekateri, posledica pa je je umiranje te športne panoge. ki je v Sloveniji v vzponu. Tako bo še nekaj mladih Izolanov igrišče zamenjalo za ulico.
IZOLA> Po krizi v začetku lanskega leta, posledici neugodnih gospodarskih razmer in pomanjkanja denarja, je vajeti KMN Izola leta 2010 prevzela krizna uprava. Okrepili so ekipo, tudi z igralci od drugod, in napovedovali, da bodo branili četrto mesto v prvi futsal ligi iz sezone 2009/10. Lepe napovedi, toda stvari so se odvijale drugače. Izola je v sezoni 10/11 izpadla iz prve lige, si pred tem nabrala dolgov, prišlo je do razdora med upravo in navijači (Ribari), v teh dneh pa bo klub tudi formalno prenehal obstajati.
Kaj se je dogajalo v mestu, v katerem je nastajala lepa malonogometna tradicija (od leta 2005 je prva ekipa tri leta igrala v drugi in tri leta v prvi ligi), in v klubu, ki ga je podpirala ena najbolje organiziranih in najbolj zagnanih navijaških skupin? Smejo v Izoli upati, da bo s pogorišča vendarle vstal nov/star klub, ki bo starejšim zapolnjeval prosti čas in jih sproščal, mladino pa zaposlil koristneje kot ulica?
Financiranje klubov poteka prek Centra za kulturo, šport in prireditve Izola, čigar strokovni sodelavec Robert Janev je bil nekaj časa tudi trener članske ekipe. “Klub je podal izjavo, da končuje z aktivnostmi. Njegov problem so finance. Največ dolguje komisiji za mali nogomet NZS. Če bi ga ponovno oživili pod istim imenom, bi spet pridobil pravice do občinskega sofinanciranja. Dobival je približno 6800 evrov nea leto za izvajanje programa, ob tem pa je imel na voljo še fond ur za uporabo športne dvorane. Od tega je bil članski ekipi namenjen minimalen znesek. Občina namreč podpira predvsem mlajše selekcije. Prva ekipa se mora znajti na tržišču,” je povedal Janev.
Brez kluba, organiziranih tekmovanj in treningov ni ostala samo prva ekipa, z dejavnostjo so prenehale tudi vse mlajše selekcije. “Ko ni članske ekipe, ni niti mlajših selekcij. Ne bi bil rad črnogled, a dvomim, da se bo mali nogomet v Izoli spet dvignil. Si pa tega močno želim. Mladi ta šport potrebujejo,” je povedal Marko Janjič, kapetan članske ekipe, eden prvih državnih reprezentantov iz Istre. Tako kot še nekateri njegovi soigralci je prestopil k Bronxu, klubu, s katerim so Izolani negovali zagrizeno tekmovalnost, a novembra lani skupaj pripravili nepozabno, po številu gledalcev (2000) v Sloveniji rekordno tekmo v Bonifiki.
Valter Lakoseljac je bil v zadnjem času v klubu deklica za vse, zdaj pa je predsednik kluba, ki ugaša. O vzrokih usodne krize je povedal: “Če bi imeli denar, bi še igrali v prvi ligi. Kljub temu, da smo v lanskem prvenstvu izpadli, so nam ponudili, da ostanemo v ligi namesto Benedikta, ki se je nastopanju odpovedal. Toda občina je razpolovila denar, ki nam ga je namenjala dotlej. Ni ga bilo dovolj niti za polovico sodniških stroškov. Nogometna zveza klube sili, da plačujejo prispevke za sodnike za šest mesecev vnaprej. Največji problem, ki zdaj nastaja, pa je onemogočanje dela z mladimi selekcijami. Toda kaže, da to nikogar ne briga.”
Eden od najstarejših članov kluba Mirko Italo, član uprave in trener, je krivdo razdelil na tretjine: “Po 33 odstotkov krivde nosijo občina s svojim neposluhom za šport, preveč lačen aparat komisije za mali nogomet, ki je jama brez dna, in uprava z napačnimi potezami. Občina nima interesa za šport, zato gre ta v Izoli navzdol; edino moški rokomet še vztraja, kaže voljo in željo.”
Navijači, zbrani v formalno organiziranih Ribarih, imajo svoj pogled na dogajanje. Njihov vodja Boris Vasič Stepančič ocenjuje: “Vodilni v klubu so napačno pristopili k reševanju težav. Ker ni bilo denarja, so se začele razprtije, tisti, ki so Izolo pripeljali v prvo ligo, pa niso igrali. In v sedmih krogih je ekipa osvojila samo eno točko. Vsa čast izjemam, ampak s takšnim ravnanjem je uprava izgubila podporo Ribarov, od katerih se je bila tudi sicer odmaknila, kljub temu, da smo Ribari idejni ustanovitelji kluba. Sploh se niso pogovarjali z nami.” A obstoj Ribarov ni ogrožen, zatrjuje Vasič Stepančič. “Čeprav nas je formalno samo 62, se nas na tribunah zbere trikrat več. Izolski šport nas zanima in ga podpiramo. Ne, nismo v krizi, čeprav nimamo kam iti. Obstajamo že 21 let, delujemo in se držimo, in tako bo tudi ostalo.”
VENČESLAV JAPELJ