Jakob Jeklin, kanuist: Medalji sta šele začetek

Jakob Jeklin z veliko žlico zajema svoja prva velika tekmovanja. Bilanca za 15-letnega debitanta je res impresivna. Bron med kanuisti na svetovnem prvenstvu in srebro med dvojci na evropskem prvenstvu. Za bodočega dijaka tolminske gimnazije se mladinska kariera ne bi mogla začeti bolje. Pred njim so še tri leta mladinskega staža, že zdaj pa je jasno, da se v sekciji KK Soške elektrarne na Mostu na Soči pod taktirko Dejana Testena brusi nov talent za velike dosežke v prihodnosti. Njegovi nastopi niso ostali neopaženi. S partnerjem iz dvojca Nikom Testenom bo tako doživel krst v svetovnem pokalu v Tacnu, ki bo prihodnji konec tedna. To je nagrada za srebro, ki sta ga osvojila na evropskem prvenstvu konec tedna v Franciji.

> Letos sta se svetovno in evropsko prvenstvo zvrstila v kratkem časovnem razmaku. Kako ste ju doživeli?

“Na velikih tekmovanjih naravnost uživam. Hitro zaporedje me niti ni motilo, ker sem dobro pripravljen.”

> Ste po medalji na svetovnem prvenstvu čutili dodaten motiv ali morebiti pritisk na evropskem?

“Obojega po malem. Tudi pritisk je bil prisoten, a tega se bom že še navadil skozi leta.”

> Z Nikom Testenom v polfinalu med dvojci nista bila v ospredju ...

“Na progi sva imela težave. Po drugi strani pa sva čutila, da hraniva še rezerve, ne pa tolikšnih, kot se je pokazalo v finalu. Medalje nisva pričakovala, po tihem sva morda o njej razmišljala. Na koncu tudi zlato ni bilo nedosegljivo. Sta pa zmagovalca iz Slovaške že preverjena tekmovalca v dvojcu. Z Nikom to disciplino letos trenirava po spletu okoliščin.”

> Polfinalna izhodišča iz posamične tekme kanuistov so bila še boljša. Z Žigo Taljatom sta bila v ožjem krogu kandidatov za medalje. Kako se je potem odvijal finale, v katerem ste ostali brez odličja?

“Zgornji in srednji del sem odpeljal zelo dobro, zaključek pa mi ni uspel, kot sem si zamislil. Zgodil se je dotik, zaradi katerega je splavala po vodi tudi medalja. Razočaranja ni bilo. Četrto mesto štejem kot uspeh. Za mano je namreč šele drugo tovrstno tekmovanje.”

> Ste morda v ekipni konkurenci kanuistov pričakovali kaj več?

“Lahko bi posegli višje od šestega mesta, a so se nam primerili trije dotiki. Sicer smo dosegli drugi čas.”

> Doma ste iz Slapa ob Idrijci, kaj vas je pritegnilo h kajakaštvu?

“Začel sem v drugem razredu. Sošolec je veslal, pa sem poskusil tudi sam. Sčasoma sem vzljubil ta šport in potem sem ostal v slalomu na divjih vodah. Prej sem veslal tudi v kajaku, potem sem presedlal na kanu, kjer sem se stalno uvrščal v slovenski vrh. Lani sem si zaželel nastopa na mladinskem evropskem prvenstvu v domačem Solkanu, a sem zaradi starostne omejitve lahko veslal le kot predtekmovalec. Čas, ki sem ga postavil, bi zadostoval za finale. Zato mi je po svoje žal izgubljene priložnosti uradnega nastopa pred domačimi gledalci.”

> Našega predhodnega sogovornika zanima, kako je okusiti takšne uspehe že v mladih letih ter kako jih mislite nadgraditi tudi v prihodnje?

“Ob uspehih uživaš v vsakem trenutku, posebej ko stopiš na zmagovalni oder. Mislil sem si, da tega še lep čas ne bom doživel. Izzivov sicer ne bo zmanjkalo. Čaka me še nekaj let veslanja v mladinski konkurenci in nato v kategoriji do 23 let. Medalji sta šele začetek, rezerv je še precej. Želim si, da bi bil z vsakim treningom boljši, rezultati so potem logična posledica.”

> Komu predajate štafeto?

“Klubskemu kolegu iz KK Soške elektrarne Maticu Klobučarju . Vprašal bi ga, kako je doživel srebro na mladinskem svetovnem prvenstvu v sprintu na mirnih vodah na 1000 metrov v disciplini K-2.” ALEŠ SORTA