Jana Ludvik: “V Izoli igramo s srcem”

IZOLA > 32-letna Jana Ludvik, dvakrat mamica, je bila prvo ime končnice maja končanega državnega prvoligaškega prvenstva. Brez izgubljene tekme v finalu je odločilno pripomogla k uresničitvi sanj skromnega izolskega kluba, v katerem sicer vseh državnih naslovov in drugih lovorik ne morejo niti prešteti. “Na začetku sezone sem razmišljala o koncu kariere. Družina z dvema otrokoma in redna služba vendarle zahtevajo veliko obveznosti. Od leta 2008, so sem se vrnila v izolski klub, smo bili v ligaškem tekmovanju vedno v vrhu: tretji, drugi, tudi ko je bila z nami Kristina Rahotin. Fužinar je bil serijski prvak, ker si je lahko privoščil nakup ene odlične tujke.”

Vendar pa je želja po še enem športnem uspehu prevladala nad vsakodnevnimi napori, kar se je tudi obrestovalo. “Nazadnje smo vendarle igrale tudi za našega tovariša Zdenka Švaba, ki zaradi bolezni v odločilnem delu sezone ni mogel biti z nami. A se nam je vse nekako pokrilo, dekleta smo se odlično ujela tudi z novim trenerjem Sašom Lasanom in se medsebojno dopolnjevala. Lea Paulin je odlično igrala, Urška Čokelj tudi, Katrina Sterchi pa je kljub velikim težavam s poškodbo ramena priskočila na pomoč, ko smo jo potrebovali.”

“Vrhunski namizni tenis je zelo naporen. Treniraš, treniraš, dozoriš pa lahko šele veliko kasneje. Ko v glavi pospraviš, kako in kaj. Marsikdo tega ne zmore.”

Jana Ludvik ima za seboj bogato športno pot, večino namiznoteniškega znanja je nanjo prenesel Zdenko Švab. “Zdenko je kot moj drugi oče. Pri 16 letih sem ostala brez očeta, namizni tenis pa mi je pomagal, da sem odvrnila negativne misli in razmišljanja ter zaživela sproščeno.”

Kot specifična obrambna igralka je za napredovanje potrebovala veliko dodatnega dela. Za uspešno tovrstno igranje je namreč treba dobro obvladati tudi specifične materiale (t.i. travo na eni strani loparja). Ker ji je to uspevalo hitro, je že zgodaj postala težko rešljiva uganka za nasprotnice. Pri mlajših pionirkah in pionirkah je bila državna prvakinja, v naslednjih starostnih kategorijah pa je bila vselej prisotna v slovenskem kakovostnem vrhu

Jana Ludvik ima za seboj bogato športno pot. Kariero je s sedmimi leti začela v Izoli, kjer jo bo tudi končala. Prve napotke ji je delila Sabina Dražič, večino namiznoteniškega znanja pa je nanjo prenesel Zdenko Švab.

In se je tudi redno uvrščala v državno reprezentanco, od pionirk, kadetinj in mladink do članic. Ponosna je, da je bila tudi udeleženka članskega ekipnega svetovnega prvenstva v Tokiu pred tremi leti, pa čeprav je bila takrat že mamica. Danes ima sina in hči, stara pet in dve leti. “Takrat sem najbrž igrala najboljši namizni tenis v karieri. Bila sem zelo dobro pripravljena in čeprav četrta igralka, sem vendarle dobila tudi nekaj priložnosti. Sicer pa je vrhunski namizni tenis zelo naporen. Treniraš, treniraš, dozoriš pa lahko šele veliko kasneje. Ko v glavi pospraviš, kako in kaj. Marsikdo tega ne zmore. Vrhunski namizni tenis zahteva veliko treningov, veliko kondicije. V srednji šoli sem imela noge kot nogometaši.”

Ob odhodu na fakulteto v Ljubljani je za skromno štipendijo prestopila k Merkurju v Kranj, ki je tedaj igral v evropski ligi. Potem je tri leta igrala tudi za Kajuh Slovan. “Nisem pa naredila koraka na tuje, če ne štejem, da sem se iz Izole preselila v Koper (smeh), kjer sem tudi zaposlena na rektoratu Fakultete za humanistične študije.”

Danes trenira manj kot pred leti, dva do trikrat na teden. Nekaj treninga nadoknadi z rutino, se pa zaveda, da se njena kariera aktivne igralke izteka. “Res mi mama veliko pomaga, toda vsakodnevnih obveznosti je enostavno preveč. Tudi mož je kot košarkarski sodnik precej odsoten, zato bom težko zdržala še eno sezono v takem ritmu. Za resne nastope je treba biti dobro pripravljen. In tudi za letošnjo ligaško končnico sem se dobro pripravila,” dodaja.

Da je namizni tenis šport skromnih in pokončnih športnikov, potrjuje tudi njen primer. Spomni se, ko se je po končanem šolanju v Ljubljani vrnila domov. V klubu je napovedala, da bi rada spet igrala za Arrigoni. Ker je v Ljubljani za igranje tudi dobila kak dinar, ji je trener Zdenko Švab presenečen odvrnil: “Ne bo šlo, saj ti nimamo s čim plačati.” Seveda je potem zaigrala za Arrigoni. In še kako uspešno. “V Izoli igramo s srcem. V klubu smo vsi kot ena velika družina in tega se ne da kupiti.”

BOJAN GLUHAK