Jano Ludvik žene ljubezen do športa

IZOLA > Tako je igralka namiznega tenisa izolskega NTK Arrigoni Jana Ludvik je pred kratkim postala državna podprvakinja med posameznicami, s čimer si je po mnenju našega športnega uredništva prislužila naziv športnice meseca.

Jana Ludvik si je tako priborila prvi nastop na svetovnem prvenstvu, ki bo konec aprila na Japonskem.

Ludvikova se je po odsotnosti zaradi materinstva predlani kar hitro vrnila k treningom, vendar pa zadnje čase ne vadi toliko kot nekoč, saj ji to preprečujejo (pre)številne delovne obveznosti v referatu Fakultete za humanistiko Univerze na Primorskem. Zato je bil njen uspeh na državnem prvenstvu v Muti, kjer je začela kot enajsta nosilka, zagotovo še nekoliko slajši.

> V finalu državnega prvenstva ste proti favorizirani Manci Fajmut po maratonskem dvoboju v sedmem nizu povedli z 9:8 in do zmage sta vas ločili le dve točki. Na kaj ste tedaj pomislili?

“Oh, pa saj bom še zmagala (smeh). Toda žal se ni izšlo. Pozneje sem precej razmišljala o tem, ali bi morala storiti kaj drugače v tistih zaključnih točkah, toda nisem našla pravega odgovora. Po koncu tekme je sicer lahko biti pameten.”

> Pot do finala ni bila lahka. Koliko ovir ste morali preskočiti?

“Najprej sem v predtekmovanju premagala vse tri nasprotnice v skupini. Med njimi je bila Ivana Zero, s katero sem lani izgubila, in že tu je šlo na čas. Nato sem se morala v šestnajstini finala spopasti z dolgoletno soigralko Kristino Rahotin, ki me odlično pozna. Naj pojasnim, da se je tudi Kristina, podobno kot večina ostalih nasprotnic, odločila za defenzivno 'pimplanje.' Na ta način je lažje priti do točk, a to velikokrat pripelje do igre na čas. Proti njen je bilo pravzaprav najtežje, a sem na koncu le zmagala s 4:3. V četrfinalu sem se potem srečala s četrto nosilko Zalo Veronik. Sledil je polfinale s prvo favoritinjo Alex Galič, ki profesionalno igra v Avstriji. Po po zelo izenačeni igri sem srečanje dobila s 4:3.”

> In šele potem ste se v finalu spopadli z drugo nosilko Manco Fajmut?

“Da, čeprav sem bila zelo izmučena. Dva dni zapored sem igrala praktično od jutra do popoldneva, obračun s Kristino Rahotin je na primer trajal kar uro in pol. S tremi treningi na teden… Vse me je bolelo še nekaj dni.”

> Klic selektorke z vabilom za aprilsko svetovno prvenstvo v Tokiu je najbrž hitro olajšal bolečine. Ali bo to za vas sploh prvi nastop na največjih tekmovanjih?

“Da, to bo prvi tak nastop, saj v članski konkurenci še nisem bila na olimpijskih igrah, evropskem ali svetovnem prvenstvu. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila Zdenku Švabu, ki me trenira že 23 let in mi je po zgodnji smrti mojega očeta vedno stal ob strani, pa svoji in moževi družini, ki me podpirajo in mi pomagajo s čuvanjem sinčka Žana, sodelavkam s FHŠ, ki so zlate, in še posebej mojemu bratu, zaradi katerega sem vzljubila namizni tenis.”

> Kako pa kaže vašemu klubu na pot proti končnici za prvaka, potem ko je Arrigoni nazadnje tesno dobil primorski derbi z vrtojbensko Letriko?

“Kaže nam kar dobro, čeprav je pot še dolga. Ostajajo še trije krogi do konca rednega dela prvenstva do konca marca. Aprila je premor in potem svetovno prvenstvo, končnice se začenjajo šele maja. Naj poudarim, da v našem klubu nastopamo povsem amatersko, da za igranje nismo plačane, za razliko od igralk v nekaterih drugih slovenskih klubih. Naprej nas žene samo ljubezen do tega športa.”

SANDI JERMAN