Jeseni nov napad na zlato
Odbojkaricam novogoriškega Gen-Ivolleyja včeraj pred domačo dvorano sicer ni uspelo osvojiti četrtega naslova državnega prvaka, a so na petih finalnih tekmah s favoritom, 17-kratnim prvakom, Novo KBM Branik iz Maribora dokazale, da sodijo tik pod državni vrh. Ekipa naj bi bila prihodnjo sezono še močnejša.
NOVA GORICA > Bilo bi lepo, če bi že v prvi sezoni po sestavi konkurenčne ekipe za napad na državni vrh šlo vse kot po maslu, vendar so za takšne podvige praviloma - ob denarju in znanju - potrebni tudi tradicija, čas, vztrajnost in športna sreča.
Slednja se je nekaj časa nagibala na stran povratnic v slovenski vrh, Novogoričank, proti koncu sezone pa je bolj spremljala serijske državne prvakinje iz Maribora.
Primorsko odbojkarsko znanje je bilo zastopano v obeh ekipah. Pred finalnimi tekmami je šlo kar malce v pozabo, da je temelje mariborskega uspeha postavljal novogoriški trener Samo Miklavc. Lani, ko je s Štajerkami v mladinski in članski konkurenci osvojil vse kar se je dalo, je bil razglašen za odbojkarskega ženskega trenerja leta v Sloveniji. Letos je ekipo po trnovi jeseni in zimi pripeljal v finale pokala in na drugo mesto po rednem delu prvenstva.
Prebrodil je najtežji del sezone, ko so se po poškodbah vračale najboljša slovenska napadalka Iza Mlakar, reprezentančna podajalka Sara Najdič in ko se je še uigravala pozna zimska okrepitev, Azerbajdžanka Anastazija Bezsonova. Cilji kluba so bili seveda osvojiti pokal in prvenstvo. Pod pritiskom zahtev in rezultatskega zaostanka serijskih prvakinj je Miklavc spomladi odstopil, njegov naslednik Bruno Najdič pa je z zdravo ekipo, katere jedro je že nekaj let skupaj, le nadaljeval in dokončal dobro zastavljeno delo v velikem srednješolskem in univerzitetnem mariborskem selekcijskem bazenu.
Zgodba novogoriškega kluba z neprimerno manjšim igralskim zaledjem je povsem drugačna. Pred šestimi leti je klub zaradi pomanjkanja denarja skoraj propadel. Nova vodstvena ekipa in resen glavni pokrovitelj Gen-I so začeli skoraj znova. Pretežno domača ekipa se je počasi vzpenjala. Letos je po desetih letih prvič spet igrala v finalu, po enajstih letih pa je bila blizu četrtemu naslovu državnih prvakinj.
Ekipa je večji del sezone igrala kompletna - tudi z lepim izborom kakovostnih rezervnih igralk. Dosegla je največji uspeh kluba na evropskem prizorišču - polfinale evropskega pokala Challenge. Težave so se začele pozimi in se stopnjevale vse do finalnih tekem. Po poškodbi napadalke Dajane Lucas se Hrvatica Isabel Kovačić na tem igralnem mestu ni izkazala za pravo okrepitev. Odlična prva organizatorka igre, njena rojakinja Klara Perić, se je poškodovala že pred finalno serijo, ob njenem začetku pa je enaka usoda doletela še reprezentančno blokerko Mirto Velikonja Grbac. Za ritem dveh tekem tedensko v končnici je zmanjkalo enakovrednih menjav. Finalna organizatorka igre Zala Zbičajnik je sploh ni imela in so ji v petkovi peti tekmi vidno popuščale moči.
Novogoričankam je za osvojitev naslova manjkala ena izvenserijska igralka. Mariborčanke so jo imele v Izi Mlakar, ki je na zadnji tekmi dosegla kar 34 točk - skoraj polovico vseh v mariborski ekipi. Pri Novogoričankah je bila najuspešnejša napadalka Lana Ščuka (14), sledile pa so blokerka Tina Grudina (11), sprejemalki Tina Lipicer Samec in Pia Blažič (po 9), blokerka Nuša Ferlinc 7 in organizatorka Zala Zbičajnik (5) ter rezervna blokerka Ana Zaplotnik (1).
Drugo leto po naslov
Pred novogoriškimi dekleti je deset dnevni počitek, majski trening in nato obdobje reprezentančnih akcij ter dopustov.
Po sezoni ostaja spodbudno spoznanje, da so se v novogoriško dvorano množično vrnili gledalci, igre obeh najboljših slovenskih klubov pa so množično spremljali tudi mediji - vključno s televizijskimi prenosi TV Šport kluba. Žal je časopisnim in spletnim poročevalcem te fotografom odbojkarski praznik pokvaril popoln padec interneta v najbolj nerodnem trenutku - pred koncem tekme. Zamude pri oddajanju materiala so bile neizogibne. Za Novo Gorico kot mestno občino ostaja izziv, da lepo mestno šolsko - športno dvorano, z obilico spremljajočih prostorov (ob dvorani sta predavalnica in gledališka dvorana), vsaj za čas velikih prireditev opremi z zanesljivim dostopom do spleta vsaj v tiskovnem središču, ki bi ga bilo mogoče urediti v predavalnici.
O nadaljevanju letos uspešne športne poti novogoriških odbojkaric pa generalni direktor kluba Uroš Stanič ne dvomi:
“Zaradi tega poraza pa res ne bomo obupali. Videli smo kar izenačen finale z maksimalnim številom petih tekem. Po porazu je sicer težko na hitro zbrati misli. Je pa bilo na polni tribuni pred več kot tisoč navijači vzdušje kljub porazu ves čas pozitivno. Takšnih navijačev, ki bi bili tudi po izgubljeni tekmi naklonjeni klubu, je v Sloveniji in v tujini zelo malo. Po prespani noči bomo gotovo nadaljevali tam, kjer smo sedaj obstali. Trudili se bomo, da bi v prihodnjo sezono startali še boljši. Večina ekipe že ima pogodbe tudi za novo sezono. Kar manjka, bomo poiskali v času, ko bodo igralke počivale.”
Trener Vasja Samec Lipicer ostaja še eno leto na istem delovnem mestu. Čeprav se mu je naslov prvaka izmuznil, razmišlja pozitivno: “ Prav lahko bi finale ekspresno izgubili s 3:0 v tekmah. Dekleta so v tej finalni seriji pokazala neko dodatno kakovost. Odigrala so odlično tretjo in četrto tekmo in izničila uvodna poraza, žal pa na peti tekmi nismo zadržali forme. Na drugi strani so Mariborčanke v petek odigrale svojo najboljšo tekmo sezone - izrazito na moč in natančno, posebej še na servisu. V obrambi smo se reševali z visokimi žogami, pri njihovi realizaciji pa nato nismo bili tako uspešni kot doslej. Ko dobi tako dobra ekipa, kot je NKBM Branik, nekaj točk prednosti, je praktično ni mogoče več ujeti. Pred četrtim nizom sem poskušal v dekletih spodbuditi še nekaj več agresivnosti, a smo obstali. Poznalo se je, da je tri četrtine igralk prvič stala pred takšno odgovornostjo pred polno dvorano domačih navijačev. Ne glede na poraz je to za nas v psihološkem pogledu pomembna izkušnja. Tudi iz negativnih se učimo. Naša realnost je drugo mesto. S sezono sem zadovoljen, Mislim, da se nam tudi v novi obeta lepo prvenstvo, še posebej, če bomo uspeli zapolniti vrzeli na nekaterih igralnih mestih. To bo delo na dolgi rok. Število tujk je omejeno na tri. Izkušenih deklet, ki bi čez noč naredila neko veliko prednost v primerjavi s konkurenco v slovenskem prostoru ni na izbiro. Iskali bomo mlade perspektivne igralke z ustreznimi značilnostmi in jih razvijali.”
Njegova soproga in kapetanka, skoraj 40-letna Tina Lipicer Samec - namerava še vztrajati, čeprav bi lahko bila nekaterim soigralkam mati:
“Po porodu sem ogromno vložila v to, da sem se vrnila v približno takšno formo, kot pred njim. Mislim, da lahko dobro odigram še eno sezono , najprej pa moram preboleti ta petkov večer. Ta poraz, po tem, ko smo si priborile peto finalno tekmo, bom težko požrla, je pa res, da ko prideš v položaj, ko ena tekma odloča o vsem, ni lahko. Ena zgodba je zmagovanje v seriji v začetnem in srednjem delu sezone, druga pa je zmagovanje takrat, ko moraš. Pokopala nas je prevelika želja po zmagi pred domačim občinstvom. Bile smo preveč nervozne in smo zato naredile preveč napak. Ne glede na to nam nihče ne more vzeti tega, kar smo dosegle. Odigrale smo dobro sezono, posebej v evropskem pokalu z uvrstitvijo v polfinale evropskega pokala Challenge. Imele smo zgledne medsebojne odnose. Projekt, ki ga je pod pokroviteljstvom podjetja Gen-I sestavil klub, je odličen. Treba ga ne nadaljevati. Upam, da bomo naslednje leto le prišli tudi do zlatega odličja.”
Odkritje finala je bila mlada ofenzivna sprejemalka Pia Blažič, ki je z najboljšima tekmama sezone bistveno pripomogla k izenačenju finalne serije na 2:2. Ob slovesu od sezone je razmišljala takole:
“Škoda je izgubljene priložnosti po tem, ko smo imeli izid 2:2 v tekmah in 1:1 v nizih. Mariborčanke so nam vsilile svojo igro, me pa na to večji del tekme nismo našle pravega odgovora. Z napakami smo jim dale še dodatne priložnosti. Je pa tudi srebrno odličje za nas lep dosežek, na katerem lahko samozavestno gradimo novo sezono. Skoraj celo sezono smo bile doma nepremagljive.”
