Jure Okroglič: “Žoga mora pasti na tla”
Odbojkar Salonita Anhovo Jure Okroglič je januarja potrdil svojo že opaženo nadarjenost. Pri komaj 17 letih je kot obrambni sprejemalec zanesljivo odigral celotno polfinalno in finalno tekmo slovenskega pokala in se na koncu veselil lovorike.
KANAL > Gotovo je bil najbolj izstopajoči mladi prvoligaški igralec Primorske v januarju. Zato smo ga v našem športnem uredništvu izbrali za športnika meseca.
Kanalska odbojkarska šola v vsaki generaciji poskrbi za vsaj enega nadarjenega odbojkarja. V letošnji sezoni izstopa sprejemalec Jure Okroglič, ki si je pri 17 letih izboril mesto v prvi postavi. Zanesljiv sprejem in mirno roko v napadu je ohranil tudi v prelomnih trenutkih polfinalne in finalne tekme slovenskega odbojkarskega pokala. S posamično predstavo in ekipnim uspehom je presenetil vse, pri tem pa je - tudi med našim pogovorom - ostal skromen.
17-letni in 190 centimetrov visoki sprejemalec Odbojkarjev Salonita Anhovo Jure Okroglič je doma le nekaj korakov od kanalske športne dvorane. Zrasel je v športni družini. Mati, ki danes trenira nižje selekcije Salonita, je bila odbojkarica, oče pa nogometaš. V otroštvu je Jure treniral oba športa, nato pa se je zapisal odbojki. Bil je član generacije državnih prvakov med mlajšimi dečki. Lani je na EP uspešno igral tudi v kadetski reprezentanci.
> Kakšni so sedaj, po nekaj dnevih, spomini na osvojeni pokal?
“Treba je reči, da smo imeli pri vsem skupaj tudi srečo. Tudi sam sem presenečen nad razpletom in nad svojo igro, saj sem bil še nekaj dni pred zaključnim turnirjem bolan. Ko je kamniški Calcit v prvem polfinalu presenetljivo izločil ACH, se je pokazala izjemna priložnost za osvojitev pokala, ki nam je dala dodatno moč na naši polfinalni tekmi z Mariborom. Spodrsljaj ACH je bilo preprosto treba izkoristiti.”
> Kako ste doživljali trd finalni dvoboj s Kamničani?
“Glede na to, da smo jih v prvenstvu dvakrat premagali, smo zaupali vase. Šlo je na nož, a smo vse pritiske nekako zdržali in ohranjali visoko raven igre. Imeli smo tudi nekaj več prostora pri mreži, ker se je pri Kamničanih poškodoval bloker Stavbar, težave s kolenom pa je imel tudi napadalec Štern. V veliko podporo so nam bili naši številni in bučni navijači, ki so vztrajali ob igrišču oba tekmovalna dneva.”
> Ali je bila še kakšna skrivnost uspeha?
“Gotovo je, da smo se dobro ujeli kot ekipa, smo si blizu in si zaupamo. Sestavljeni smo iz mladih in starejših igralcev. Imamo tudi zanimiva tujca, ki to pravzaprav nista, saj sta se Čabarkapa, ki je poročen v Novi Gorici in Dos Santos, ki si je družino ustvaril v Ložicah, povsem udomačila in smo zelo homogena celota.”
> Kaj se je dogajalo po tem, ko ste dvignili pokal?
“Najprej smo se malo poveselili v Mariboru, po tem pa odpotovali proti domu, kjer nam je klub pripravil sprejem v lokalu Žogica v Solkanu. Sledil je tudi sprejem pri kanalskem županu Andreju Maffiju. Zagotovil je, da bo občina kljub krizi podpirala odbojko kot doslej. Sicer pa časa za dolgo proslavljanje ni bilo. Čez dva dni smo že garali s polno paro.”
> Ali sta polfinalni poraz ACH Volleya in vaš osvojen pokal znanilca sprememb razmerij moči v slovenski odbojki?
“Zaradi enega slabega dneva ACH Volleya se še ne sme delati zaključkov. Prvenstvo je še dolgo in kljub težavam Ljubljančanov mislim, da so še vedno stopničko višje od nas. Mi na pokalni lovoriki ne smemo počivati. Vse se začenja znova. Pomembna bo vsaka tekma in vsaka točka.”
> Kateri bodo polfinalisti prvenstva?
“Želimo si biti med njimi, čeprav v skupino za prvaka nismo najbolje startali. ACH bo zraven in je še vedno favorit za državni naslov, saj je kot pravi profesionalni klub najbolj navajen na obremenitve v ritmu sreda - sobota. Računati je treba na Kamnik in Maribor, pa še na koga. Bomo videli. Četrtfinalne tekme so vedno nevarne. Lahko se ti zgodi spodrsljaj po tem, ko si imel vso sezono dobro.”
> Že kot mladenič ste pokazali veliko psihično trdnost. Kako ste jo dosegli?
“Psihologa ali kakšnega posebnega obreda pred tekmami nismo imeli. Tudi sam se tega ne poslužujem. Na zaključnem turnirju pokala nas je gnala naprej le velika želja, da ga po dolgih letih spet osvojimo, sam pa sem si zanesljivost pridobil z leti igranja od najzgodnejšega otroštva. Z odbojko sem nekako zrasel, saj sem hodil z mamo, ki je bila trenerka, na trening že kot malček v neke vrste varstvo, ki pa je po tem preraslo v to, kar znam danes. Vsega tega pa ne bi bilo brez dobrih soigralcev in mojega truda. Nekaj pomeni tudi nadarjenost. V trenutku se moraš odločiti, kako boš žogo udaril, da gre mimo bloka na tla”
> Kakšen je vaš položaj v klubu?
“Pogodba me veže še za tri leta, sicer pa moram reči, da se v klubu trudijo, da imamo dobre pogoje za trening, redno pa dobivam tudi štipendijo.”
> Kaj si želite doseči v karieri?
“Ne bi napovedoval predaleč. Predvsem si želim napredovati v klubu, se uveljaviti v mladinski reprezentanci in končati gimnazijo. Po tem pa bomo videli, kaj bo z odbojko in s šolanjem.
> Odbojko združujete s šolanjem. Kako opravljate obveznosti?
“Sem v športnem razredu drugega letnika novogoriške gimnazije. Zato imam obveznosti prilagojene, profesorji pa mi tudi pomagajo nadomestiti zamujeno.”
IGOR MUŠIČ