Kaj bi danes zanj dali Milanovi simpatizerji

ALKMAAR > “Samo Pele in Maradona sta večja od njega,” pravi eden številnih komentarjev, ki opisujejo športno pot vselej urejenega Nizozemca. Ta je glavne zvezdniške trenutke svoje kariere doživel na evropskem prvenstvu 1988 in v kasnejših letih v dresu Milana. Kot vsak talent se je moral tudi Marco van Basten dokazovati, preden je stopil na največji oder. Od leta 1982 do 1987 je za amsterdamski Ajax odigral 133 tekem in na njih dosegel neverjetnih 128 zadetkov. S časovne oddaljenosti se zdi, da je bil njegov debi povezan z eno najbolj slovitih menjav v zgodovini. Na Ajaxovi tekmi aprila 1982 je iz igre odšel Johann Cruyff, na igrišče je vstopil van Basten. Strelsko povprečje spominja na legendarnega golgeterja nemške reprezentance Gerda Müllerja, ki je v 62 nastopih za svojo domovino dosegel 68 golov. Z rdeče-belimi iz pristaniškega mesta je trikrat postal nizozemski prvak, prav tolikokrat je osvojil tudi domači pokal, štirikrat pa si je prislužil tudi naziv najboljšega strelca. V eni sezoni je samo v domači ligi na 26 tekmah dosegel kar 37 golov. Van Basten si je tako pri 24 letih kupil vstopnico v orbito enega največjih klubov na svetu.

Današnji komentar prvega operativca Milana Adriana Gallianija pove vse: “Večkrat si ogledam kolaž njegovih zadetkov. V mojem dolgem delovanju pri klubu je prav on igralec, ki me je najbolj navdušil.”

Ob prihodu v mesto mode Nizozemec še ni bil globalna zvezda. Tedaj je večjo medijsko pozornost požel Belgijec Enzo Schifo, ki je okrepil Inter. Toda Silvio Berlusconi, ki je prevzel Milan dobro leto dni prej, je vedel, kaj želi - strelca, ki mu bo prinašal lovorike. V naslednjih sezonah je van Basten presegel vsa pričakovanja. Milan je v sezoni 1987/88 osvojil prvi scudetto po sušnih osmih letih, v naslednjih dveh pa je dvakrat postal prvak Evrope. Najboljši so bili v letu 1989 in tudi leto kasneje.

Vse do danes je Milan ostal zadnji klub, ki mu je uspelo ubraniti evropski naslov. Na 124 tekmah je van Basten za rdeče-črne dosegel 85 zadetkov. Ekipa ni izgubila niti ene od teh 85 tekem. Njegov trener je bil kasnejši italijanski selektor Arrigo Sacchi. Odnosi med strategom in zvezdnikom so bili napeti, kar je potrdil tudi Sacchi: “Nekoč mi je Marco rekel, da razume, koliko težav mi je nakopal. Odgovoril pa sem mu, da mi jih je predvsem veliko rešil.” Sacchi dodaja, da je van Basten vedno igral za ekipo, njegovega karakterja pa ni razumel. “Tudi ko je imel zobobol, je šel domov na Nizozemsko. Pa sem mu zabrusil tudi, da smo bili Italijani že svetovni prvaki, ko ste bili Nizozemci še pod vodo. Milana pa nisem zapustil zaradi njega, ampak zaradi stresa.” Van Basten je z rdeče-črnimi dvakrat postal še svetovni klubski prvak, osvojil je tudi štiri italijanske naslove.

Blestel je tudi v reprezentančni vrsti, na evropskem prvenstvu 1988 je bil najboljši strelec. V skupinskem delu je Angležem nasul tri zadetke, v končnici odločil polfinale proti Zahodni Nemčiji ter v velikem finalu proti Sovjetski zvezi z volejem s skoraj mrtvega kota dosegel enega najlepših zadetkov nasploh.

Nizozemski je skupaj s soigralcema iz Milana Ruudom Gullitom in Frankom Rijkaardom tedaj prinesel še danes edino lovoriko z velikih tekmovanj. Po številnih težavah s kolenom se je njegova kariera dejansko zaključila že pri 28 letih, dokončno slovo pa je naznanil dve sezoni pozneje. Pri pristaših Milana ima posebno mesto. Ob krizi zadnjega obdobja se številnim še kako kolca za čudežnim Nizozemcem.

Po desetletju premora je začel trenersko pot. Sprejel je izziv za vodenje druge Ajaxove ekipe, v letu 2004 pa je postal nizozemski selektor. Na evropskem prvenstvu 2008 je gladko dobil prve tri tekme proti Franciji, Italiji ter Romuniji, v četrtfinalu pa so tulipani preseneltjivo izgubili z Rusijo, kar ga je stalo prestižnega mesta. Aprila letos je prevzel AZ iz Alkmaarja, toda stres v vlogi glavnega trenerja je bil zanj prevelik. Umaknil se je na dopust, pred kratkim pa se je z delodajalcem dogovoril, da bo zaradi psihičnih in fizičnih težav raje deloval kot pomočnik trenerja. Nikoli mu ni bilo težko priznati težav. Če je videl, da ne gre, se je umaknil. Tako ob koncu igralske poti kot pri vodenju zadnjega moštva. Karakter, ki se povsem ujema z njegovo izjavo: “Sem oseba, ki ne more početi stvari povprečno. Zanimajo me samo dela, ki jih lahko opravim na najvišji ravni.”

PETER MARAŽ