Kako miga pisatelj in glasbenik Vanja Pegan
Vsestranskemu literarnemu ustvarjalcu, v prvi vrsti pa pisatelju, Vanji Peganu (43 let), sodeč po pisani paleti aktivnosti, s katerimi si zapolnjuje dneve, skorajda ne more biti dolgčas.
Ob popoldnevih poučuje igranje kitare, je ljubiteljski radiotelegrafist, strasten jadralec in navdušen rekreativec. V vseh pogledih. Razpet med rodnim Piranom in Izolo, kjer stanuje, ostaja zvest svoji veliki ljubezni, literaturi, iz katere je pred kratkim vzklilo novo primorsko literarno društvo Knjižni krog.
> Se rekreirate?
“Rekreiram se na različne načine. Še posebej, če dobesedno razumem besedo re-kreacija: s knjigami, z ljubeznijo, s pogledi, s kozarcem dobrega vina … No, v ožjem smislu besede poleti plavam in se potapljam na dah, v mesecih, ko je morje premrzlo, pa hodim, zadnje čase tudi tečem. Počasi, khm, s stilom, bi rekel. Moj jutranji tek je postal kar vsakodnevna navada.”
> Zakaj se rekreirate?
“Med daljšo hojo mi uspe misliti na nič, kar sem smatral za posebno razkošje. Potem pa mi je bilo rečeno, da to ni razkošje, ampak nekakšna joga. Joga gor ali dol, po nekajurni hoji imaš fantastičen občutek, to je težko opisati. Ker pa nimam vedno dovolj časa, da bi takole par ur skupaj hodil, poskušam to doseči s tekom. Za sedaj popolnoma neuspešno.”
> Ste se kdaj ukvarjali s tekmovalnim športom?
“Tekmovalni športi niso zame. Mama me je kot otroka peljala k tenisu, pa nekako nisem dojel smisla igre in garderobe. V jadralnem klubu tudi nisem mogel razumeti, zakaj moramo stalno krožiti okoli tistih treh oranžnih boj. Še v JLA me je desetar na Prespanskem jezeru poslal z nogometnega igrišča, češ naj grem raje brat tiste moje knjige. Bolje jim je šlo brez mene, pa čeprav z igralcem manj.”
> Vaš najljubši športnik/športnica?
“Vsak, ki v svojem početju najde vsaj drobec smisla svojega obstoja na tem svetu. Pa četudi brez ene same samcate medalje ali priznanja. Veliko fotografij fantastičnih športnikov sem videl na razstavi Med startom in ciljem v koprskem muzeju.”
> Jeste sadje in zelenjavo?
“Zelenjavo imam zelo rad, jem jo v velikih količinah. Pri sadju sem malo bolj izbirčen, rad imam rdeče in oranžno sadje.”
> Pa meso?
“Rad jem meso, ampak niti rib se ne branim.”
> Kako uživate vino?
“Vino imam rad. Še posebej malvazijo. Moja dobra prijateljica, vinarka, pravi, da je malvazija njihova Pepelka. (Seveda, danes je moderno piti črna vina.) Ampak jaz imam to Pepelko zelo rad, in ko dozori na gričih nad Ankaranom, je tako polna, tako žlahtna, da nje kozarček prav posveti v srce. Vina ne pijem vsak dan. Občasno ga na jadrnici s prijatelji malce popijemo, toda vedno do tiste prave mere.”
> Vaši grehi pri prehranjevanju?
“Kadar sem zelo lačen, sem sposoben veliko preveč pojesti, zato se močno trudim, da bi ne bil nikoli zelo lačen, ampak nič ne pomaga. No, zdaj se vsaj zvečer več ne bašem. Po 17. uri ne jem in pika!”
>Kuhate?
“Kuham, včasih rad, včasih pa tudi ne. Kadar skuham za družino ali prijatelje, mi je v veselje, samo zase pa ne kuham, ker se mi ne ljubi. Raje odprem konzervo fižola.”
> Kakšno olje uporabljate pri vas doma?
“Oljčno in sončnično. Bučnega skoraj ne, čeprav nekaterim jedem odlično pristoji.”
> Kako slano hrano jeste?
“Mislim, da smo ena izmed neslanih družin, saj sem potreboval kar nekaj let, da sem se navadil na sicer izvrstno, a dokaj nesoljeno kuho moje žene.”
> Kako pogosto in v kakšnih količinah jeste pršut?
“Redko, čeprav ga imam rad. Dober je z melono, še raje pa ga imam ob brkinskem krompirju v zevnci.”
> Katera primorska jed vam je najbolj pri srcu?
“Jota, jota, jota! Jedel bi jo trikrat na teden.”
> Kaj vam je v veselje?
“Moja družina, dolg sprehod, dobra knjiga, pogovor s prijatelji, jadranje z mojo jadrnico, moji kitaristi …”
> Kaj vas spravlja ob živce?
“Prepotentni ljudje, vsevedneži, prazno govoričenje, politikantstvo …”
> O čem najpogosteje sanjate?
“Oooo, tega vam pa ne povem!”
>S katero nogo vstajate zjutraj?
“Z obema.”
> Kaj prijetnega pričakujete od življenja danes?
“Prijetnosti za danes imam že dovolj. Ravnokar sem se z ženo in hčerkama vrnil z dolgega sprehoda po Napoleoniki nad Trstom, in od tam je videti ves naš prelepi zaliv. Kaj bi hotel še več?”
> Nameravate učakati 120 let?
“Se hecate? Verjamem, da imamo tudi ljudje svoj rok trajanja. In konzervansov ne maram, da ne bo pomote!” PETRA VIDRIH
